Petnajst let v EU: Nove širitve ni na vidiku, kaos z brexitom se nadaljuje

Petnajst let po velikem poku EU zaposluje kaos z brexitom in boj z evroskeptiki, širitvenega apetita ni. Vrstijo se svarila EU, da izgublja verodostojnost in da se igra z ognjem, saj niti po zgodovinskem dogovoru Aten in Skopja o imenu premiki niso zagotovljeni, zlasti zaradi ostrih stališč Francije in Nizozemske.

Namesto širjenja krčenje

Namesto s širjenjem se EU trenutno ukvarja s svojim prvim krčenjem, potem ko je bila širitev že vrsto let pred odločitvijo Britancev za odhod v senci finančne in migracijske krize. Kaotičen proces brexita z negotovim razpletom evroskeptiki izkoriščajo za sejanje sporočil, da bodo Britaniji sledile še druge članice in da je to začetek konca evropskega projekta.
Odnos med starimi in mladimi ali zahodnimi in vzhodnimi članicami petnajst let po velikem poku še zdaleč ni harmoničen, razhajanja je osvetlila in poglobila predvsem migracijska kriza. Še zlasti je problematičen odnos z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom, ki se mu očita spodkopavanje temeljnih evropskih vrednot, in poljsko vlado pod taktirko Jaroslawa Kaczynskega, ki je v postopkih zaradi kršenja neodvisnosti pravosodja. Bolgarija in Romunija sta zaradi korupcije več kot desetletje po vstopu še vedno pod posebnim nadzorom.



Krepijo se evroskeptične sile. EU se zaradi kompleksnih notranjih postopkov odločanja težko reformira in uveljavlja na mednarodnem odru, kjer sicer poskuša s podobno mislečimi partnericami ob izolacionistični politiki ameriškega predsednika Donalda Trumpa zavarovati svetovno ureditev na temelju skupnih pravil.

Širitvenega apetita ni

To je le nekaj razlogov, zakaj v EU ni širitvenega apetita. Predsednik komisije Jean-Claude Juncker je ob začetku mandata leta 2014 jasno povedal, da širitve ne bo v tem institucionalnem ciklu. S tem političnim sporočilom je, čeprav je zgolj ubesedil znano dejstvo, po nekaterih ocenah regiji močno škodil, saj je ubil motivacijo za reforme.



Proti koncu Junckerjevega mandata se je notranje utrjena EU, ki je prešla iz kriznega v običajno delovanje, nekoliko bolj osredotočila na širitev ob opozorilih, da se na Balkanu krepijo vplivi Rusije, Kitajske in Turčije ter da je regija ključna pri soočanju z migracijskimi izzivi in na sploh geostrateško pomembna za unijo, ki noče nestabilne soseščine.

Februarja lani je predstavila novo strategijo za Zahodni Balkan, v kateri pa je odmevalo zlasti opozorilo, da EU ne bo več uvažala dvostranskih sporov, kar je sicer nauk slovensko-hrvaške zgodbe reševanja vprašanja meje.



Maja lani je bil v Sofiji prvi vrh EU in Zahodnega Balkana po solunskem leta 2003, ki pa so ga zasenčile težave EU z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Glavno sporočilo vrha v Sofiji je bilo, da EU znova potrjuje evropsko perspektivo Zahodnega Balkana ob nizu spodbud za tesnejšo povezanost znotraj regije in regije z EU. Nobenih konkretnih širitvenih obljub.
Verodostojnost EU na preizkušnji

Že leta se vrstijo svarila EU, da izgublja verodostojnost na Zahodnem Balkanu. Po zgodovinskem dogovoru Aten in Skopja o imenu je ta zdaj na resni preizkušnji. Makedonci namreč junija upravičeno pričakujejo začetek pristopnih pogajanj, ki pa zaradi ostrih stališč Francije in Nizozemske še zdaleč ni zagotovljen.



Že junija lani, ko je EU po težavnih pogajanjih dosegla le dogovor, ki odpira pot k začetku pogajanj s Severno Makedonijo in Albanijo junija letos, pri čemer prve pogajalske konference ne bo pred koncem leta, pa še to le, če bo zadosten napredek pri uresničevanju reform, so analitiki opozarjali, da se unija igra z ognjem.

Da oklevajoče članice niso zmožne pogledati onkraj domače politike in da EU ni zmožna udejanjiti svoje retorike, kar povečuje tveganje nazadovanja pri reformah, ter da se je zavlačevanje v preteklosti pokazalo za slabo, je na primer junija lani opozorila analitičarka European Policy Centre Corina Stratulat.

Rešitev ukinitev soglasja?

Zaradi tega se je evropski komisar za širitvena pogajanja Johannes Hahn aprila celo zavzel za ukinitev soglasja pri večini odločitev v širitvenem procesu. Le za ključni dve - na začetku in koncu - naj se ohrani soglasje, je menil.

Hahn je tedaj tudi izrazil pričakovanje, da bo komisija konec maja v letnih poročilih o napredku priporočila začetek pripravljalne faze pristopnih pogajanj za Severno Makedonijo in Albanijo. Že dolgo je jasno, da do evropskih volitev širitvenih premikov ne bo. Ključno vprašanje pa je, kakšna stališča bo Francija zavzela po volitvah.

Turčija v širitvenih vicah, Ukrajina še upa

Narava in okoliščine širitvenega procesa so se od velikega poka bistveno spremenile. Navdušenje nad združevanjem po padcu železne zavese je splahnelo, a vendar še prevladuje mnenje, da je širitev gospodarsko in politično pozitivna ter da Zahodni Balkan sodi v EU.

Drugače je, ko gre za Turčijo, najstarejšo kandidatko za članstvo, ki je v širitvenih vicah. EU zaradi strateškega pomena partnerstva s to državo, zlasti pri omejevanju migracij, noče ustaviti pogajanj, so pa ta v popolnem zastoju.

EU se lahko pridruži vsaka evropska država, ki izpolnjuje pogoje. Na to upa Ukrajina, ki pa ji za zdaj od EU še ni uspelo dobiti jasne obljube članstva. Ukrajinska kriza je tudi dokaz geopolitičnega pomena širitve, saj je izbruhnila zaradi sporazuma o krepitvi vezi med unijo in Ukrajino.