Petinosemdesetletnik v hiši svete Marte

Tudi pri nas je tako. Veliko novega je prinesel, marsikatero železno navado je odstranil, presekal, omehčal. Najbolj so mu zamerili, ker se je v teh časih lotil vračanja k prvotnemu krščanstvu, kakor je zapisano v starih knjigah, ki so bile napisane, ko zemeljski obli in tudi cerkveni ustanovi še ni vladal neoliberalni kapitalizem tretjega tisočletja. Kakor Frančišek gledati na svet drugače kot skozi pridobitniška in potrošniška očala se v teh časih še bolj kot nekdaj zdi skoraj prekucniška pregreha.

Nikoli pred Frančiškom se ni zgodilo, da bi na papeški prestol dovolili jezuitu, tudi nikomur iz Latinske Amerike ne. FOTO: Remo Casilli/Reuters

Ta teden je Jorge Mario Bergoglio svoje sodelavce presenetil, ko je prisrčno in veselo sprejel švedskega nogometaša balkanskih korenin Zlatana Ibrahimovića. Kot otrok se je papež razveselil majice z napisom nogometnega kluba Milan. Nič nenavadnega ne bi bilo, če bi bilo srečanje zapisano v dnevnem redu papeških dejavnosti. Pa ni bilo. Tistim, ki ga imajo radi, je bilo spontano dejanje neznansko všeč, drugim veliko manj. Še eno kost za glodanje so dobili visoki prelati, ki jim gre na živce, kadar ne vedo, kaj jih čaka, ko se zjutraj zbudijo.

V tistem delu Rima, kjer stojijo vatikanske palače za obzidjem okrog najmanjše države z velikanskim vplivom in še večjim imetjem, je napol zares, napol v šali slišati dve rekli. Obe kažeta na to, da prav vsega, kar se dogaja v palačah, ne morejo razumeti niti vsi tamkajšnji vplivneži. Eno reklo pravi, da bo izjemno prodoren mož tisti, ki bo doumel, od kod salezijancem toliko denarja. Drugo pa, da bo modrec nad modreci tisti, ki bo vedel, kaj v resnici misli jezuit.

O papežu Frančišku je bilo v vatikanskih glasilih že nekajkrat zapisano, da ga bo mogoče doumeti, če bomo razumeli jezuite, njihovo zgodovino in miselnost. Nikoli pred Frančiškom se ni zgodilo, da bi na papeški prestol dovolili jezuitu, tudi nikomur iz Latinske Amerike ne, pa čeprav je Latinska Amerika še vedno celina z najbolj trdno poltisočletno katoliško tradicijo. Tudi Bergoglievima predhodnikoma je ni uspelo streti, čeravno sta se hudo trudila, verjetno nehote, saj Latinske Amerike nista razumela.

Argentinec italijanskih korenin

Jorge Mario Bergoglio je italijanskih korenin. Italijani so od nekdaj iskali srečo onkraj morja, zaradi revščine ali pa zato, ker so se umaknili nasilju in enoumju v žalostno slavnem dvajsetletju po prvi vojni. Čeravno Italijan, je Jorge Mario Bergoglio izrazito Argentinec, Latinskoameričan. Izkusil je, videl in razumel, kaj se dogaja potomcem staroselcev, ki so jih odrivali vedno bolj proti mrzlemu in nerodovitnemu jugu, kako živi mestna in primestna revščina, kako dobro pa se med vsemi odrinjenimi lahko znajde prišlek, ki zna obrniti denar in si podrediti reveže. Katoliško gibanje, ki so mu rekli teologija osvoboditve in je imelo več vej, Bergogliu ni bilo tuje. Videl je tudi, kako sta predhodnika to gibanje posekala pri koreninah in s tem odgnala od Cerkve četrtino, morda celo tretjino vernikov.

Ko je predhodnik Ratzinger odstopil – nekaj časa so pretkano razlagali, da zaradi bolezni in starosti –, je Bergoglio prišel v Rim. Po dveh papežih, ki sta bila del dogajanja okrog berlinskega zidu, je prišel papež z drugega konca sveta.

Že pri pozdravu množici na Trgu je bil Bergoglio drugačen od tistih, ki so s pročelja bazilike pozdravljali pred njim. Verniki so bili navdušeni, vzhičeni, prelati za njegovim hrbtom pa so čutili, da se pripravljajo spremembe. Tako trdne institucije, kakor je papeška država, ne marajo hitrih in občutnih sprememb. Vse je utečeno že dve tisočletji, sedanja institucija pa nima skoraj nobene zveze z začetki krščanstva, kakor jih razume sedanji vrhovni poglavar.

Frančišek se je vselil v skromno stanovanje v hiši svete Marte in ne v papeško domovanje v apostolski palači. Vse, kar se je zgodilo od tedaj, je zgodovina Katoliške cerkve v tretjem tisočletju.

Reforme, boj proti pohlepu in korupciji, obračun s pedofili

Skoraj desetletje je že minilo, odkar imajo za obzidjem dva moža, ki sta papeža. Ratzingerja, ki je odstopil, in Bergoglia, ki vlada. Odstopljenemu Ratzingerju pravijo zaslužni papež, nekaj časa je še vplival na dogajanje, potem je ostarel in njegovi bližnji sodelavci niso bili več v vrhovih.

Ob vseh lepih besedah na račun zadnjih dveh predhodnikov, ki sta bila v resnici eno samo papeško obdobje, se je moral Bergoglio lotiti njune zapuščine, ki ga je obremenjevala. Lahko je pred verniki hvaliti Wojtylo, ki je že svetnik, pa Ratzingerja, ki živi dober lučaj od hiše svete Marte, čisto nekaj drugega je odstraniti posledice preteklosti, tudi njunega vladanja.

V Ratzingerjevem času je postajalo jasno, da rimska kurija vlada papežu, ne on kuriji. Vatikanska banka se je izkazala za neobvladljivo hobotnico z lovkami po vsem svetu. V javnost – največkrat hote – so prihajale resnice, ki so škodile vsem. Tudi novice o pedofilskih kriminalcih in njihovih omrežjih, ki so storila, da je morala ustanova najprej v Združenih državah Amerike, pozneje tudi drugod, zapirati župnije in škofije, da je lahko plačevala globe ali podkupovala žrtve, ki bi sicer tožile in terjale odškodnine.

Že pri pozdravu množici na Trgu je bil Bergoglio drugačen od tistih, ki so s pročelja bazilike pozdravljali pred njim. Verniki so bili navdušeni, vzhičeni, prelati za njegovim hrbtom pa so čutili, da se pripravljajo spremembe. FOTO: Tony Gentile/Reuters

Komaj kdo je verjel, da se bo argentinski papež res lotil sprememb, ki jih je napovedal ob prihodu. Pa se jih je. Več kot enkrat je reformiral banko, ki v resnici najbrž še zdaj ni obvladljiva, morda nekoč celo bo. Padajo tudi že kardinalske glave, tudi najvišji in papežu najbližji niso več nedotakljivi. Tudi finančni rokohitrci niso, ki so denar odpeljali na tuje, v London, denimo, in ga poskušali oplemenititi, ne pedofili ali pa prelati, ki so pedofile ščitili s selitvami iz župnije v župnijo, iz škofije v škofijo. Prvi resni sodni proces poteka za vatikanskim obzidjem, prvič je na čelu obdolženih tudi kardinal.

Ko se je jeseni vrnil iz bolnišnice, je papež javnosti kar naravnost povedal, da so ga poskušali mogočniki iz kurije preprosto zamenjati. Iskali so naslednika, pričakovali so, da bo Frančišek podlegel in odstopil sam. V Ratzingerjevem primeru jim je uspelo.

Zaznamoval je svojo ustanovo, pa tudi ves svet. FOTO: Andreas Solaro/Afp

Ni odstopil, ni podlegel. Z vso silo pa se je lotil vračanja k virom krščanstva, ki jih ima neoliberalizem, ta spretno obvlada tudi kurijo za obzidjem. Na otoku Lezbosu se je postavil za migrante, ki v mrazu umirajo v Sredozemlju in na poljsko-beloruski meji, pa tudi na Dragonji.

Naš odnos do teh revežev je brodolom civilizacije, pravi Bergoglio, ki danes praznuje 85. rojstni dan. Naj jih bo še veliko takih dni, pravijo njegovi somišljeniki. Bojijo se, da bi se utegnilo po Frančiškovem slovesu marsikaj vrniti na stara pota, kaj takega se ne bi zgodilo prvič v zgodovini ustanove.