Pet let teorij o največji skrivnosti sodobnega letalstva (VIDEO)

Pet let po tem, ko je letalo MH370 družbe Malaysia Airlines izginilo z radarjev, še vedno ni odgovora na vprašanje, kaj se je zgodilo z njim. Kljub obsežnim raziskavam morskega dna so do zdaj našli le nekaj kosov razbitin letala z 239 ljudmi na krovu. So pa zaradi izginotja letala sprejeli priporočila, da se tragedija ne bi ponovila.

Bilo je 8. marca 2014. Boeing 777-200ER malezijske letalske družbe z oznako MH370 je ob 0.40 poletel iz Kuala Lumpurja proti Pekingu. Po 40 minutah je izginil z radarjev. »Lahko noč, malezijski tri-sedem-nič,« so bile zadnje besede, ki so jih slišali iz letala. Sprva so se informacije spreminjale iz minute v minuto, da so ga našli, da je pristalo na nekem otoku, da so videli razbitine …

Minevali so tedni, meseci. Sledile so številne teorije, a odgovorov ni in jih morda nikoli ne bo. V najdražji iskalni akciji v letalstvu so letalo najprej iskale Avstralija, Malezija in Kitajska; pregledale so 120.000 kvadratnih kilometrov slabo raziskanega Indijskega oceana ob obali Avstralije, kjer so na podlagi sedmih avtomatskih signalov (pingov) določili domnevno zadnje počivališče letala. Januarja 2017 so končali iskanje.



Na začetku leta 2018 se je malezijski vladi ponudilo ameriško podjetje Ocean Infinity, ki je plačilo zahtevalo le, če bo iskanje obrodilo sadove. V petih mesecih so pregledali 112.000 kvadratnih kilometrov oceanskega dna, a ostali praznih rok. Prvi mož podjetja Oliver Plunkett je v videu, ki so ga prikazali ob obletnici, povedal, da bi z boljšo tehnologijo radi spet pokukali v globine. V podjetju so pridobili samozavest, ko so lani novembra po letu od izginotja našli argentinsko podmornico San Juan. »Nismo še izgubili upanja. Upam, da bomo lahko nadaljevali iskanje,« je poudaril. Malezijski transportni minister Anthony Loke je pojasnil, da sprejemajo le kredibilne in konkretne predloge, saj sta že dva propadla poskusa dovolj veliko razočaranje.



Svojci si želijo iskanja, saj potrebujejo sklep. »To je rana, ki se ne more zaceliti,« je dejala Grace Nathan, predstavnica podporne skupine svojcem Voice 370, ki poziva vlado, naj spodbudi nove akcije z razpisom visoke nagrade in naj ne čaka, da ji bodo dokazi padli v naročje.

Brez dokazov ni sklepov

Propadla so tudi prizadevanja, da bi razložili, zakaj je letalo skrenilo s poti. Verjetno ni bila sistemska napaka, so zapisali v julija lani izdanem poročilu. »Večja je možnost, da je sisteme nekdo upravljal,« so zapisali. Kdo, niso mogli in si niso upali napisati. Brez črnih skrinjic in razbitin dlje od ugibanj ne gre. Analize avtomatskih satelitskih podatkov so pokazale, da je letalo letelo še nekaj ur, preden je, ko mu je zmanjkalo goriva, strmoglavilo v vodo. Je pa verjetno človek upravljal letalo, ko je spremenilo smer, in nekdo je namerno ugasnil komunikacijske sisteme. Čeprav so dlje časa namigovali na vpletenost pilotov, preiskava ni našla dokazov za neobičajno vedenje pilota ali kopilota, da bi ju vodilo v ugrabitev letala. Prav tako na seznamu potnikov niso našli nikogar z ustreznim znanjem o upravljanju letala.

O vlogi pilotov obstajata dve glavni teoriji. Po eni je bil 53-letni izkušeni pilot Zaharie Ahmad Šah nezavesten in je letalo strmo padlo v vodo, po drugi je bil buden in je letalo, ko mu je zmanjkalo goriva, z jadranjem usmeril v ocean. Po tej teoriji je morda letalo odpotovalo okoli 200 kilometrov dlje od domnevnega kraja strmoglavljenja. To bi tudi pojasnilo, zakaj ga niso našli. Ali je bil na letalu kakšen slepi potnik, ni znano. Malezijska vlada tej razlagi ni naklonjena.
 

​Sistem nadzora

Neverjetno se zdi, da ob sodobni tehnologiji izgine letalo, a kot je pojasnil Primož Tolar iz Kontrole zračnega prometa Slovenije, obstajajo slepe pege nad oceani, kamor radarji ne sežejo in je znana le približna lokacija letala.

»Kontrola zračnega prometa uporablja dva sistema: primarne in sekundarne radarje. Primarni oddajajo in sprejemajo tako imenovani ping. Delujejo z oddajanjem elektromagnetnega valovanja prek vrteče se usmerjene antene, ki se odbija od cilja. Glede na čas, ki ga porabimo od oddaje do sprejema signala, izračunamo poševno razdalje, glede na položaj antene še približen položaj letala. Od petdesetih let je tak sistem za sodobno letalstvo premalo, saj ne moremo vedeti, za katero letalo gre, na kakšni višini je in kje točno. To težavo so odpravili sekundarni radarji. Še vedno pa v civilnem letalstvu za nadzor letal ohranjamo primarne radarje, ki so uporabni predvsem ob tehničnih težavah letala,« je razložil Tolar.



Letalo MH370 so glede na začrtano pot spremljali tako indonezijski kot vietnamski sekundarni radarji. »Na tistem območju niso tako velike razdalje, da ga ne bi mogli imeti pod nadzorom. A za delovanje sekundarnega radarja je potrebna aktivna oprema – transponder.« Ta pa je bil na letalu MH370 domnevno izklopljen nekaj trenutkov po zadnjem javljanju pilotov zračni kontroli.