Otroci lahko doživijo posttravmatsko stresno motnjo, ki vodi v depresijo in psihoze

Po več kot dveh tednih ujetosti v jami Tam Luang je stekla akcija reševanja 12 najstnikov in njihovega 25-letnega trenerja. Celotna izkušnja zanje ni bila le fizični napor, ampak tudi veliko psihološko breme.

Preden so jih 2. julija našli, je minilo deset dni. V tem času so verjetno doživljali tesnobo, strah, zmedenost, ranljivost, morda so tudi že izgubljali upanje. »Gre za situacijo, ki jo prav vsak človek doživi kot življenje ogrožajočo. Tudi otrok ve, da je možnost, da bo umrl, čeprav so – glede na razvojno stopnjo otrok – njihove predstave in fantazije o smrti lahko bistveno drugačne kot predstave pri odraslih. V takih situacijah pa se ne glede na starost sprožajo v človeku avtomatizirani stresni odzivi, ki smo jih podedovali od svojih davnih prednikov, ko se je v boju za preživetje telo odzvalo tako, da je zbralo in usmerilo vso razpoložljivo energijo za  obramb življenja – za boj ali za beg,« poudari Barbara Šegula Škoberne, pedopsihiatrinja iz ljubljanske psihiatrične klinike.

»Lahko pa gredo stvari v napačno smer. Nevrokemične spremembe v možganih ob takih akutnih, življenje ogrožajočih situacijah povzročijo popolno prevlado čustev nad racionalnim delom možganov, ki je odgovoren za konstruktivno iskanje rešitev. Človek se ne more umiriti, stopnjujeta se panika in groza, izgublja nadzor nad situacijo, lahko tudi začasno izgubi stik z realnostjo. Človek, ki ga obvladujejo in preplavljajo zgolj močna čustva, ima zelo oslabljene zmožnosti dobre presoje, načrtovanja in odločitev. Skupina dečkov se je v tem primeru odzvala izjemno dobro, saj so na suhi polički zmogli poiskati varno zavetje.«

Odrešitveni stik in iskreno prijateljstvo

Trenutek, ki ga je čakal ves svet, še posebno pa izgubljena trinajsterica, se je zgodil, ko sta jih pozdravila britanska potapljača. Doživeli so olajšanje, saj niso bili več izolirani od sveta, predvsem pa jim je to vlilo upanje na rešitev. Bili so lačni in telesno šibki, a pokazali so izjemno voljo, kameri so se smehljali, skoraj neverjetno, a nihče od otrok ob najdbi ni jokal, nato so starše v pismih celo bodrili, naj ne skrbijo, da so močni. Eden izmed otrok, starih od 11 do 16 let, se je še pošalil, naj jim učitelji ne dajo preveč domačih nalog.



»Optimizem in pozitivna naravnanost, tudi humor, so v takih trenutkih izjemnega pomena, saj omogočajo občutek vsaj delnega nadzora nad situacijo, ta pa vedno zmanjšuje subjektivno doživljanje ravni stresa ter posledično zmanjšuje prej omenjene nevrokemične kaskadne odzive možganov in telesa.«

Med čakanjem so bili na preizkušnji njihovi mehanizmi za dolgoročno preživetje ob bistveno zmanjšanjih možnostih zadovoljevanja osnovnih fizioloških in psiholoških potreb,« pravi strokovnjakinja psihiatrije. Poleg kisika, hrane, vode, toplote je za ustrezno delovanje možganov in celotnega telesnega sistema potrebnega tudi dovolj spanja, ki pa je pomembno povezano z izmenično izpostavljenostjo svetlobi in temi.

Kako tema vpliva na človeško telo?

Če bi se ljudje, kot razloži Barbara Šegula Škoberne, ravnali le po notranji biološki uri, bi bili naši cikli zelo različni – eni bi spali, ko bi bili drugi povsem budni. Ure in čas, namenjen spanju, bi se spreminjali dnevno. Sončni ritem pa nas sinhronizira v 24-urno periodo, ki nam je skupna in tako večinoma omogoča tudi med ljudmi sinhroniziran ritem budnosti in spanja. V odsotnosti svetlobe se je pri dečkih ta mehanizem podrl, občutek za čas se je spremenil in tako prejšnji ponedeljek, ko so jih našli, niso vedeli, koliko časa so že pod zemljo.



Znan je primer iz leta 1962, ko se je začelo osvajanje vesolja in so se pojavljala vprašanja, ali je človeško telo sposobno daljših potovanj v vesolje. Takrat 23-letni francoski geolog Michel Siffre se je prostovoljno za dva meseca brez ure odpravil v podzemni ledenik v francosko-italijanskih Alpah. Temperature so bile pod lediščem (v tajski jami, kjer so ujeti otroci je temperatura od 20 do 25 stopinj Celzija), vlažnost je bila 98-odstotna. Brez ure, koledarja, sončne svetlobe in obiskov iz zunanjega sveta se je prepustil samo nareku svojega telesa. Vseskozi je zapisoval, kaj počne, ko se je zbudil, ko je jedel in tik preden je zaspal, se je javil zunanji ekipi, ki pa mu ni povedala, koliko je ura in kateri dan je. Na površje se je vrnil 14. septembra, sam pa je menil, da je 20. avgust. Prepričan je bil, da je minil le en mesec.

Iz zapiskov je postalo razvidno, da mu je notranja ura narekovala drugačen cikel spanja in budnosti, kot nam jih narekujejo sončni vzhodi in zahodi – tako njegov cikel ni bil več dolg le 24 ur, ampak 24 ur in 30 minut. Deset let kasneje se je Siffre odpravil še na polletno misijo v temperaturno prijaznejšo jamo v Teksasu. Prva dva meseca sta bila zanj povsem neproblematična, užival je v znanstvenih eksperimentih, poslušal je plošče in bral. Po 80 dneh pa se je začel lomiti, še posebno ko se mu je zlomil radio, počasi je začel uničevati svoje stvari, po glavi so se mu že začele poditi misli na samomor. Po preizkušnji je vseeno potegnil zanimive rezultate, medtem ko se je naprej cikel prilagodil na 24 ur in pol, je sčasoma notranja ura povsem podivjala in se je cikel budnosti in spanja spreminjal od 18 do 52 ur.



Leta 2010, ko je 33 čilskih rudarjev zaradi nesreče v rudniku preživelo 69 dni, so v podzemlje poslali posebne luči, ki so posnemale normalen ritem dneva in noči. Dovolj močna umetna svetloba lahko ukani možgane, da se znova nastavi notranja ura na normalen cikel. Takšna strategija, tako psihiatrinja, se znanstveno dokazano in povsem uspešno tudi sicer uporablja za zdravljenje sezonskih depresij v zimskem času, ko sta dan in s tem izpostavljenost svetlobi krajša.

Odsotnost svetlobe oziroma ritmičnega izmenjavanja teme in svetlobe pomembno vpliva na psihofizično stanje človeka. »Tema in svetloba sta povezani z našim spanjem, pri katerem sicer še nimamo jasnega odgovora, zakaj sploh moramo spati. Vemo pa, kaj se zgodi, če ne spimo.« Postanemo utrujeni, labilni, neodločni, občutljivi, razdražljivi, napeti, impulzivni, konfliktni ... Taka stanja pa zelo hitro povzročijo rušenje kohezivnosti skupine, povezanosti, sodelovanja in pomoči drug drugemu.



»Ravno povezanost in predanost skupini ter stik z zunanjim svetom pa sta tista poglavitna dejavnika, ki sta potrebna, da so zadovoljene tudi osnovne psihološke potrebe. Občutek povezanosti, da imaš nekoga ob sebi, da nisi prepuščen sam sebi, je tako pomemben za duševno preživetje kot sta kisik in voda za telesno preživetje,« je jasna sogovornica.

Če se v ekstremnih situacijah ljudje zmorejo med seboj povezati in tvoriti kohezivno skupino, imajo veliko več možnosti za preživetje. Tajska nogometna ekipa je tesno povezana. Po treningih, tako kot v tem nesrečnem primeru, so se večkrat odpravili na izlet, na plavanje pod slapovi, kolesarski potep do sosednjega Mjanmara, na raziskovanje jam … Gre za že izoblikovano skupino z utrjenimi odnosi, vzpostavljeno hierarhijo, skupnimi preteklimi izkušnjami ter dobrim medsebojnim poznavanjem slabosti in prednosti posameznikov, zato so v prednosti, saj so se lahko tako hitreje posvečali in osredotočali na preživetje.

Po mirnost k meditaciji

Tuji mediji navajajo, da je bil 25-letni trener Ekapol Čantavong na poti, da postane budistični menih. Izučeno veščino meditiranja je v tem primeru s pridom izkoriščal, da so fantje ostajali mirni in zbrani v temni in ozki jami, medtem ko so čakali na rešitev. »Meditacija dokazano zavira in zmanjšuje stresni odziv ter z njim povezane fiziološke in psihološke odzive. Poleg tega tudi krepi sposobnost fokusirane pozornosti in z njo povezanih mentalnih funkcij, ki omogočajo trezno, razumsko in konstruktivno odzivanje na izzive, ki jih prinašata ujetost in še vedno neobvladujoč položaj, v katerem so. Meditacija pomaga preusmerjati pozornost in preokupiranost s pesimističnimi, negativnimi mislimi, ki lahko vodijo v pogubno spiralo čustev in vedenj. K preusmerjanju pozornosti pripomoreta tudi dobro načrtovana rutina in struktura dneva, ki vsaj v grobem posnemata 'običajen' dnevni ritem. Torej redni ritem prehranjevanja, spanja, rituale pred obroki in po njih ter spanje (npr. redni pogovori, meditacija, stiki z zunanjim svetom) ter dejavnosti, kot so igrice, ustvarjanje ali šport,« navaja Barbara Šegula Škoberne.

Po rešitvi

Izhod iz travmatične izkušnje je lahko zelo različen. Pri nekaterih se lahko razvije posttravmatska stresna motnja, ki se pri otrocih izraža različno – podoživljanje izkušnje, panični napadi, stiska, tesnoba, nemir, strahovi. »Pomembno se je zavedati, da omenjena motnja ne izgine sama od sebe. Treba jo je obravnavati. Otrokom je treba pomagati izkušnjo osmisliti, predelati strahove in okrepiti podporno socialno mrežo, vključno s podporo soudeleženih vrstnikov (npr. oblikovati pogovorne skupine otrok),« pojasni psihologinja Ranja Salmič, vodja ambulante Prima pomoč.



Da lahko doživijo posttravmatsko stresno motnjo, ki kasneje lahko vodi v depresijo, psihoze, tudi samomor, se strinja tudi psihiatrinja Barbara Šegula Škoberne, a poudarja, da so mogoči tudi drugačni scenariji. »Številni so iz ekstremnih izkušenj izšli močnejši, postali pozitivneje naravnani do sebe, drugih in sveta, našli so smisel življenja. Seveda pa so mogoče tudi vse preostale nianse med tema dvema ekstremoma. Tako imenovana odpornost posameznika je kompleksen mozaik različnih dejavnikov iz preteklega, sedanjega in prihodnjega časa. Pomembno je, kakšni so bili dečki pred tem dogodkom, koliko stresa v svojem življenju so že doživeli in koliko so ga znali obvladovati, kakšen je njihov osnovni značaj, stopnja intelektualne opremljenosti, celotno psihofizično stanje. Vsekakor je pomembno tudi, kako se v teh trenutkih spopadajo z vsemi stresnimi in ogrožajočimi situacijami.«



Po rešitvi bodo ključni odzivi okolice. Najslabša sta ekstrema, in sicer pretiran odzivov ali popolna brezbrižnost in minimalizacija. »Slednji, češ 'saj ni bilo nič takšnega, saj sploh ni bilo tako hudo' lahko v žrtvi sproži dvome, vprašanja o lastni preobčutljivosti in šibkosti. Takšen bazičen dvom o sebi lahko žrtev spremlja vse življenje in jo ves čas samosabotira.« Na drugi strani po mnenju psihiatrinje ni dober niti pretiran odziv v smislu neprestane pozornosti in spraševanja o dogodkih, kar žrtev vseskozi spominja na travmo, se tako vrti v krogu podoživljanja travmatičnih dogodkov in ne more naprej. Pretiran odziv prizadetosti ali zaskrbljenosti svojcev ali bližnjih lahko sproža v žrtvi občutek krivde, ki pa za proces celjenja travm nikakor ni dober. »V tem primeru bi se lahko zgodilo, da bi žrtev na koncu tolažila tistega, ki bi moral tolažiti žrtev. V primeru dekompenzacije bližnjih je primerneje, da najdejo strokovno pomoč sami zase in se o tem ne pogovarjajo z žrtvijo.« Za zdaj se je občutek krivde jasno izrazil le pri trenerju, ki se je v pismu staršem in javnosti že opravičil za odločitev, da otroke odpelje v jamo. Starši so mu nato prek pisem odgovorili, da ga nikakor ne krivijo.

»Če bodo nadaljevali optimistično, s humorjem, medsebojno podporo, imajo zelo dobre možnosti,« zaključi psihiatrinja Barbara Šegula Škoberne.