Od preseganja strankarstva do spregledanih otrok

Življenje se mora kljub pandemiji povsod počasi utiriti po starem, zato naj bi tudi v Španiji kolikor toliko normalno morda zaživeli (šele) po 26. aprilu: tako je pred kratkim napovedala finančna ministrica in vladna govornica María Jesús Montero, danes pa je to v kongresu pred (virtualnimi) poslanci ponovil predsednik vlade Pedro Sánchez. A tudi ko bo napočil čas za vrnitev v novo normalnost, bo ta postopna, kajti nevarnost novega vala covida-19 je velika.

Odkar je osrednja vlada v Madridu 14. marca zaradi novega koronavirusa razglasila izredne razmere, je tako kot drugod po Evropi docela ugasnilo špansko javno in gospodarsko življenje. Že zdaj je jasno, da bodo tudi ekonomske in socialne posledice hude, a ker boj proti pandemiji še zdaleč ni končan, bodo morali Španci potrpeti doma vsaj še dva tedna; in ne le do 12. aprila, kakor je bilo napovedano prej.



Po besedah socialističnega predsednika se oblast zaveda, kaj vse žrtvujejo ljudje, toda doseženega – »videti je svetlobo na koncu predora« – ne smejo zavreči, zato je treba vztrajati naprej. Svetlí se morda zato, ker so v četrtek prešteli 683 mrtvih, še v sredo pa 757. Ob tem se je socialist ponovno zavzel za nadstrankarski dogovor, podoben tistemu, ki ga je bila Španija sposobna domisliti leta 1977, ko je iz diktature prešla v demokracijo.

Španska vlada uživa ​​že od začetka krize bolj ali manj konstruktivno podporo največje opozicijske Ljudske stranke (PP), ki je sicer tradicionalna nasprotnica, pa tudi Ciuadanos in Baskovske nacionalistične stranke (PNV). Medtem ko vodja PP Pablo Casado poudarja, da podpirajo ukrepe, ki jih vlečeta sedanja leva koalicija socialistov in Unidas Podemos, iz etične dolžnosti do Špancev in ker časi niso primerni za politična obračunavanja, so v Republikanski levici Katalonije že vnaprej poudarili, da se bodo vzdržali glasovanja o podaljšanju koronaukrepov.



Po besedah vodje stranke Oriola Junquerasa zato, ker so kritični do načina, kako so bile po vsej državi vzpostavljene izredne razmere. Med najbolj prizadetimi regijami je ob Madridu namreč še naprej Katalonija, kjer je predsednik Quim Torra nadvse kritičen do Madrida, ker ni popolnoma ustavil infrastrukturnih povezav, cestnih in drugih, z njihovo avtonomno skupnostjo.

Najbolj prizadete skupine

Da bo pandemija pustila v različnih družbenih skupinah različne posledice, je pričakovano. V Španiji, kjer je po uradni statistiki za novim koronavirusom umrlo že več kot 15.000 ljudi, v resnici pa najbrž bistveno več, bi lahko bili med najbolj prizadetimi otroci, saj ne smejo zaradi zapovedanih strogih zdravstvenih ukrepov na prosto že skoraj mesec dni. Medtem ko so psom dovoljeni izhodi, otrokom niso: ker so domnevno nevarni prenašalci virusa, kajti pri njih je bolezen precej asimptomatična.



Številni starši so zato ogorčeni, češ, bolje je poskrbljeno celo za hišne ljubljenčke, pa tudi strokovnjaki opozarjajo, da niso tako stroge karantene za najmlajšo populacijo uvedli niti v Italiji, Franciji in Švici. Pogrešajo javno razpravo na to temo in se sklicujejo na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije, po katerih bi otroci morali biti zunaj vsaj po uro na dan, v nasprotnem nas mora skrbeti njihov fizični in psihični razvoj. Zato je v obtoku peticija o empatiji in spoštovanju pravic in potreb otrok v koronakrizi.

Številne stroke

Pandemija ni zamejena zdravstvena težava (da bi dobili realnejšo sliko o okuženosti, naj bi v nekaj tednih testirali 30.000 španskih družin), ampak povečuje probleme na skoraj vseh področjih, zato je nujno, da se v javno debato, kjer za zdaj naprej prevladujeta politični in medicinski diskurz, vključijo še druge stroke.

Ekonomsko-socialno je brati o morebitnem osnovanju univerzalnega temeljnega dogodka po špansko, prej ali slej pa se bo morala aktivirati tudi Evropska unija, od katere osrednja oblast v Madridu – Španija sodi v skupino z Italijo, Francijo, Belgijo, Slovenijo in še nekaj drugimi državami, ki se zavzemajo za korona obveznice – pričakuje solidarnost. Ali kot je rekel Sánchez: zdaj ali nikoli. Kar je bilo storjeno doslej, ne zadošča ..., varčevanje in nižanje stroškov ni prava pot.