Od finančne krize do Donalda Trumpa

New York – V ZDA predsednika Donalda Trumpa je vse mogoče, a če ne bo večjih sprememb javnega mnenja, lahko republikanski prvak na volitvah prihodnje leto upa na korakanje po sledeh britanskega konservativca Borisa Johnsona. Preveč radikalna levica tudi v ZDA krepi desnico, fenomen Trumpa je poleg tega krona desetletja po finančni krizi.­ Novi nacionalizem odriva doktrino izjemnosti, ki se je v svetu kazala kot ameriški mir.



Kongresni demokrati, ki si na vso moč prizadevajo za Trumpovo razrešitev, še niso rekli zadnje besede in predstavniški dom, v katerem imajo večino, je naznanil tretjo obtožnico proti ameriškemu predsedniku. A ta tudi Andrewa Johnsona in Billa Clintona ni spravila iz Bele hiše, saj se v obeh primerih s tem ni strinjal senat, enako je pričakovati od sedanjega republikansko nadzorovanega zgornjega doma kongresa. Richard Nixon je odšel sam, še preden bi ga lahko obtožili, Trumpu kaj takega ne ­pride na misel.

Čeprav je nekdanji nepremičninski magnat s strupenim jezikom užalil tudi številne republikance, bo prizadevanja za hitro razrešitev vodil njegov nekdanji ogorčeni nasprotnik Lindsey Graham. Senator iz Južne Karoline namreč sprejema, česar demokrati nočejo: da je Donald Trump predsednik po volji ljudstva. Njegova demokratska tekmica Hillary Clinton je resda dobila več glasov, a so pravila igre določili že ameriški ustanovni očetje. Kdor danes ignorira »zvezne države za prelet« ali, grše povedano, »obžalovanja vredne« volivce v teh državah, si lahko sam pripiše poraz na volitvah.

Finančne ustanove v breznu

Delavci in kmetje zunaj obalnih velemest so plačali visoko ceno desetletnega projekta družbenih in političnih elit za preoblikovanje sveta po ameriški podobi. Selitev industrijskih delovnih mest na Kitajsko je povečala razlike med univerzitetno izobraženimi in drugimi Američani, in tudi zato so administracije omogočale revnim poceni zadolževanje za nakup nepremičnin, po devetdesetih letih velikokrat brez osnovnih pogojev. Ko je prejemnikom drugorazrednih posojil spodletelo in so potegnili v brezno finančne ustanove, ki so prikrivale slabe bonitete, so našli denar za reševanje bank in avtomobilske industrije, ne pa tudi za Američane, ki so ostali zadaj.

Mnogi med njimi so upali, da jim bo pomagal demokrat Barack Obama, in ko jih je razočaral ta, so se obrnili k Trumpu. Medtem se je pokazalo, da Kitajska ne bo sledila japonski ali južnokorejski demokratizaciji, Irak in Afganistan pa ne bosta pomirjena po zgledu povojne zahodne Evrope. Izum hidravličnega drobljenja kamnin (fracking) je dal ZDA energetsko neodvisnost in realnacionalizem je dobil geostrateške pogoje.

Gospodarski nacionalizem

Trump je tudi nižal davke in regulacije ter se lahko upravičeno hvalil z rastjo borz in padcem brezposelnosti. Toda industrija­ še ne kaže hitre rasti, ki jo je obljubljal, državna blagajna ostaja globoko v rdečih številkah. Mnogi dvomijo o tem, da je gospodarski nacionalizem najboljši odgovor na dileme 21. stoletja, a se tako kot britanska tudi ameriška opozicija nagiba k levim skrajnostim, ki ne dobijo dovolj volilne podpore. Novi ameriški nacionalizem ima vse možnosti za nadaljevanje in bo pomembno vplival tudi na dogajanje v Evropi, ki je zgodovinsko veliko bolj občutljiva na negativne plati ­tovrstnih političnih rešitev.