Od babilona do zlovešče praznine

Deset mesecev po prvem zaprtju Bruslja je evropska četrt sredi dneva še vedno zlovešče prazna in le senca same sebe. Namesto nekdanjega vrveža, ko se je na pločnikih drenjala množica ljudi in je bil na ulicah cel babilon jezikov, je videti le kakšnega mimoidočega ali kolesarja. Normalen ritem se zdi kot daljni spomin. Le demonstracije različnih skupin na Schumanovem krožišču so ostale eden od redkih preostalih delov nekdanje klasike. Nikogar ne muči iskanje parkirnega prostora. Veliko ploščad pred evropskim parlamentom zasedajo mladi rolkarji.



Hoteli so zaprti ali dolge mesece skoraj brez gostov. Na znamenitih irskih pubih okoli sedeža evropske komisije v palači Berlaymont so še vedno zapisane posebne cene pijač iz zadnjih dni pred jesenskim zaprtjem. Redke gostilne so se odločile za ponudbo za »s seboj«. Upali so sicer na odprtje vrat v prvih tednih po novem letu, a ne kaže, da bodo kmalu spet lahko sprejeli goste. Nova ureditev, po kateri je v celotnem mestu največja dovoljena hitrost 30 kilometrov na uro (razen na nekaj glavnih prometnih arterijah), skoraj ni opazna.

Odprte šole in tveganje, ki si ga ne morejo privoščiti

Veliki objekti institucij EU, ki so jih v minulih desetletjih zgradili brez velikih arhitekturnih ambicij, so bolj ali manj prazni. V njih je v normalnih časih delalo kakšnih 30.000 ljudi. Kdaj bi v Bruslju spet lahko bilo več dinamike, je povsem negotovo. V belgijskem glavnem mestu, ki gosti institucije EU, odnos do priseljenega uradništva že sicer ni enoznačen. Tako so v belgijskem časopisju namenili vsaj nekaj posrednih kritik množici evropskih uslužbencev, ki so se med božično-novoletnimi prazniki odpravili v svoje domovine. Ob vrnitvi so skladno s tukajšnjimi pravili morali opraviti dva testa PCR. Natančnih podatkov, kako so praznične selitve na vse konce Evrope in nazaj, vplivale na potek pandemije, ni.

Lokalno časopisje je ponavljalo, da je v mestnih četrtih, kjer živi največ priseljencev, ki delajo za EU, mednarodna podjetja in podobno, po praznikih več okužb. Pred naslednjimi, zimskimi počitnicami februarja bodo ukrepali odločneje. Če so doslej nenujna potovanja, kot je turizem, le močno odsvetovali, jih bodo po novem prepovedali. Ukrep bo veljal od srede do konca februarja.  »Tega tveganja si ne moremo več privoščiti,« je na televiziji pojasnjeval premier Alexander De Croo. V njegovih očeh lahko že drobna iskrica spet povzroči nov požar okužb.



Belgija, ki je med najbolj prizadetimi državami zaradi covida-19, se v zadnjih mesecih kar uspešno kosa s pandemijo, tudi v primerjavi s sosedi. Tega nočejo zapraviti z lahkomiselnostjo. Gosto naseljena država (velika je le za poldrugo Slovenijo, a ima 11,5 milijona prebivalcev) je predvsem v prvem, spomladanskem valu plačala visok davek. Jeseni so, po skoraj letu in pol sestavljanja vlade, pod vodstvom novega premierja Alexandra De Crooja začrtali jasno strategijo, ki je vsaj glede osnovnih pravil ostala bolj ali manj nespremenjena. Omogočila je, da so bile šole od 1. septembra ves čas bolj ali manj odprte.

Najboljše pivo na svetu na dom

Veliko strahov je povezanih z novimi sevi. V Flandriji so ga odkrili pri dveh tretjinah stanovalcev nekega doma za starejše. Na območju Antwerpna je veliko težav povzročila ženska, ki se je s smučanja v Švici vrnila z novim sevom in ni upoštevala pravil karantene. Ko je njena hči že bila v šoli, je mati ugotovila, da je okužena. »Eno smučarsko potovanje je spravilo v karanteno 5000 ljudi,« se je na naslovnici zgražal eden od flamskih časopisov. Nauk, ki so ga potegnili, je, da nepremišljenost zgolj enega človeka lahko povzroči velike težave in sproži verižno reakcijo.



Drugi svarijo pred lovom na smučarske čarovnice. Belgija, ki je decembra nasprotovala smučariji po Evropi, je nekaj svojih nekaj smučišč vnaprej zaprla. Odprta so sicer le redko, saj v tej deželi – pandemija gor ali dol – komaj kdaj zapade dovolj snega. Med pandemijo so se razširili novi pojavi, videni tudi pod Alpami. Ker mnogi ljudje niso odpotovali na počitnice, so bile lokalne izletniške točke oblegane. Priljubljen naravni rezervat, planoto Hautes Fagnes z najvišjo točko Belgije (694 metrov), kjer je mogoče tudi teči na smučeh, so med praz­niki po veliki gneči in dolgih kolonah na tamkajšnjih cestah za tri dni zaprli za obiskovalce.

Pandemija zahteva veliko prilagajanja. V Belgiji, deželi piva, se prilagajajo tudi najbolj tradicionalni. V samostanu svetega Siksta v flandrijskem Westvleterenu so januarja začeli pilotni projekt dostave piva na dom. Ker zvarijo le omejene količine piva, ki je bilo večkrat ocenjeno kot najboljše na svetu, si doslej lahko prišel v samostan po največ dva zaboja s 24 steklenicami le ob vnaprejšnjem naročilu (še pred poldrugim letom so naročila sprejemali samo po telefonu). Benediktinski menihi s sloganom Moli in delaj! varijo in prodajajo žlahtni napitek le za uresničevanje svoje duhovne in siceršnje misije.