Obračun z bližnjo preteklostjo

Pričakovanja, da žametna revolucija, s katero so spomladi vrgli­ oblast v Armeniji, ne bo imela­ notranjepolitičnih in geostrateških posledic, se niso izpolnila.

Ta teden so iz Erevana sporočili, da so priprli brata nekdanjega predsednika parlamenta in nekdanjega premiera Hovika Abrahamjana Henrika. Osumili so ga, da je v opuščeni tovarni, ki je v lasti njegovega velikega političnega brata, hranil nezakonito orožje, med preiskavo pa so med drugim našli tri brzostrelke, 74 pušk, dve ostrostrelski puški in kup nabojev. To je bil le zadnji v vrsti odmevnih primerov pregona »stare garde«, ki je v Armeniji vladala do maja, ko je po treh tednih mirnih demonstracij z »mehkim« državnim udarom prišel na oblast sedanji premier Nikol Pašinjan. Preiskave proti vplivnim pripadnikom »karabaškega« klana, ki je vladal državi zadnjih 20 let, potekajo v dveh smereh.

Kar nekaj tesnih sodelavcev in najbližjih sorodnikov prejšnjega predsednika in politika Serža Sark­sjana, ki mu je revolucija preprečila, da bi po ustavnih reformah zdaj vladal državi kot premier, je postalo tarča »boja proti korupciji«, ki ga je napovedal Pašinjan, ko je še kot opozicijski politik vodil množične demonstracije.

Drug, doma, zlasti pa v tujini, precej bolj odmeven, pregon predstavnikov prejšnjih oblasti je povezan s krvavimi dogodki, ki so se zgodili po tem, ko je pred desetimi leti na čelu države predsednika Roberta Kočarjana zamenjal njegov »naslednik« in član istega klana Sarksjan. V spopadih je umrlo deset ljudi, zaradi podžiganja strasti in nasilja pa so bili obsojeni (in pozneje pomiloščeni) le opozicijski politiki, ki so pripravili proteste proti po njihovem ponarejenim volilnim rezultatom predsedniških volitev.

Politična vendetta

Med njimi je bil tudi sedanji premier Pašinjan. Zdaj, ko je nekdanji opozicijski voditelj prevzel oblast, se zdi, da je po desetih letih prišel čas, da krivce za krvave dogodke 1. marca 2008 najdejo na drugi strani. Najprej so začeli pregon proti takratnemu obrambnemu ministru Mikaelu Harutjunjanu, ki zdaj živi v Rusiji. Potem so kot pričo poklicali na zaslišanje v tistih časih odhajajočega predsednika Roberta Kočarjana, ki je bil med demonstracijami še vedno na čelu države. Med zaslišanjem so mu povedali, da pravzaprav ni priča, temveč obtoženec. Ostal je v priporu, od koder je obtožil sedanje oblasti, da so proti njemu začele »politično vendetto«.

Naslednji je bil na vrsti Jurij Hačaturov, ki je med tragičnimi dogodki pred desetimi leti vodil erevansko garnizijo armenske vojske, zdaj pa je na vsaj uradno in diplomatsko pomembnem položaju generalnega sekretarja Organizacije sporazuma o kolektivni varnosti (OSKV). Njega so le zaslišali, čeprav ne zgolj kot pričo, a so mu dovolili, da se vrne v Moskvo, od koder poveljuje obrambnemu partnerstvu Armenije, Belorusije, Kazahstana, Kirgizije, Rusije in Tadžikistana. Kasneje so prišle v javnost informacije, da bi v Erevanu hoteli, da obtoženega Hačaturova zamenjajo, novega kandidata pa so menda že našli, toda v OSKV, zlasti pa v Moskvi, nad takšnim scenarijem, ki bi omajal ugled organizacije, niso navdušeni. Po dolgoletnem ruskem vodenju OSKV je Armenija prva država, ki je dobila po pravilu abecednega reda pravico do generalnega sekretarja, njegova dolžnost pa se bo iztekla čez dve leti, ko ga bo zamenjal beloruski ­predstavnik.

Igralci zunaj regije

V Rusiji so se odzvali na »čistke« v kavkaški zaveznici. Po besedah zunanjega ministra Sergeja Lavrova so nedavni skrb zbujajoči dogodki v Armeniji v nasprotju z nedavnimi zagotovili novega vodstva te države, da ne namerava začeti politično motiviranih preiskav proti predhodnikom. Lavrov je povedal, da so ruski predstavniki armenskemu vodstvu večkrat izrazili ­zaskrbljenost.

Toda v ruskih medijih so se pojavile informacije, da Moskve ne moti le notranjepolitično obračunavanje v Erevanu, skrbijo jo čedalje tesnejši odnosi med Armenijo in Natom. Ne le da so armenski vojaki sodelovali na nedavnih vajah severnoatlantskega zavezništva v Gruziji, tudi poskus zamenjave na vrhu OSKV so po mnenju nekaterih visokih, a neimenovanih, ruskih virov pripravili »igralci zunaj regije«. »Armenske peripetije povzročajo kolosalno škodo podobi celotne organizacije, zato je nenavadno, da tega sami ne razumejo,« je za časnik Kommersant povedal anonimni sogovornik blizu uradu predsednika države.

Čeprav je uradna retorika med Moskvo in Erevanom še vedno umirjena, neuradni ruski viri opozarjajo, da se Armenija, ki je že desetletja vpletena v konflikt z Azerbajdžanom, igra tudi s svojo varnostjo. Dva neimenovana predstavnika ruskih orožarskih podjetij sta za Kommersant izjavila, da usoda armenskega nakupa ruskega orožja, za katero bi moral Erevan dobiti okoli 100 milijonov dolarjev posojila, ni gotova. »Za zdaj ni niti zares jasno, kaj se sploh dogaja pri njih,« je ugotovil eden izmed ­ruskih »orožarjev«.