Oboroženi moški napadli misijonsko mesto slovenskega misijonarja

Misijonar Pedro Opeka je sporočil žalostno vest o napadu na misijonsko mesto Akamasoa. V želji po denarnem izplenu so oboroženi napadalci, kot že nekajkrat prej, v kombiniranih vozilih pridivjali v mesto, poroča Radio Ognjišče.

»V trenutkih po sporočilu o napadu je vstala nepregledna množica ljudi, ki je s svojimi rokami želela zaščititi naše mesto in življenja naših ljudi. Prebivalci Akamasoe so v jezi in gnevu nad napadalci, oboroženi s palicami, kamenjem in lesenim orodjem, pokazali iskreno željo braniti svoje dostojanstvo in pravice,« je po napadu sporočil misijonar Opeka ter dodal: »Živimo v negotovem času, nemirna je ta noč in upamo, da bosta malgaška policija in država poskrbeli za našo zaščito. Vse, ki ste blizu našim krajem, bi radi opozorili na dogodke in negotovost v Akamasoi.«



Kasneje je sporočil, da jim je okoli polnoči na pomoč priskočila policija in mestni žandarji.

»Na stotine moških, ki so nemudoma prišli v bran Akamasoi, je želelo vztrajati in mi stati ob strani vse do svetlih jutranjih ur. Napad in naš skupni odziv nanj nista pokazala le naše moči v dobrem, ampak sta nas tudi dodatno povezala in opogumila. Želeli so sejati strah, dozorelo je nekaj povsem drugega, težki trenutki nas vedno znova okrepijo. Danes je nov dan, ohladili bomo glave in razmišljali tudi o tem, kaj storiti za našo varnost,« je v sporočilu pojasnil misijonar, ki je svoje življenje posvetil najrevnejšim.

Pavle Novak, provincial lazaristov, je pojasnil, da žal ne gre za osamljen primer, prebivalci mesta pa so se že organizirali in vzeli stvari v svoje roke. »Prejšnji teden sem bil sam na Madagaskarju in sem opazil, da se po večerji zberejo možakarji, ki čuvajo vas. Kakšne deset jih ponoči čuva prebivalce,« razlaga Novak ter dodaja, da so oboroženi možje vdrli, a na srečo ni bilo nobenih posledic.



Pedro se je že po svojem duhovniškem posvečenju konec 70. let podal na Madagaskar, kjer je sprva deloval kot župnik v Vaingaindranu. Po dobrem desetletju je bil premeščen v Antananarivo, kjer je spoznal kruto usodo zapostavljenih ljudi na obrobju mesta. V tem predelu so si ljudje postavili zasilna bivališča iz kartonskih škatel, hrano pa so iskali na odlagališčih smeti.

»Meseca maja 1989 sem na lastne oči videl nečloveške razmere, v katerih so živeli ti ubogi ljudje. Ob vsem tem sem bil močno ogorčen in notranje pretresen. To so vendar ljudje! Za nas kristjane bratje! Nisem se mogel sprijazniti z mislijo, da so nepreklicno izgubljeni in da za nje ni nobene rešitve, nobenega upanja več,« je takrat pojasnil humanitarni borec, ki je pobližje spoznal stisko smetiščarjev. Od takrat je redno hodil med njih  svojega prvega srečanja pa se spominja takole: »Moral sem se plaziti po tleh, da sem mogel priti v njihova bivališča, v njihove bajtice iz cunj in lepenke.«

Misijonar slovensko-argentinskega rodu je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovil nevladno organizacijo Akamasoa. Med glavnimi cilji združenja je pomoč ljudem v stiski, ubogim družinam pa pomagajo priti do dostojnega življenja. Pripomogel je k temu, da so v zadnjih 25 letih zgradili 17 vasi, 72 šol, šest zdravstvenih domov in več tisoč hiš, število sodelavcev Akamasoa pa vztrajno raste. Leta 2012 je bil nominiran tudi za Nobelovo nagrado za mir, nekdanji predsednik Danilo Türk pa mu je podelil zlati red za zasluge.