Obljubljena dežela

Desetletni deček iz Nikaragve je k ameriški obmejni patrulji v bližini meje z Mehiko pritekel objokan in prestrašen, odrezan od skupine, s katero je prestopil reko Rio Grande. Bojim se, da me bo kdo ugrabil, je hlipal v španščini na posnetku, ki so ga teksaški obmejni varnostniki predvajali javnosti. Nekaj dni prej je nekdo čez zid, visok okrog pet metrov, spustil deklici iz Ekvadorja, stari tri in pet let. Obupani južnoameriški starši svoje otroke prepuščajo kojotom, kot imenujejo brezobzirne tihotapce z ljudmi. Poročajo, da mejo vsak dan prestopi več sto mladolet­nih ilegalcev, večinoma starih med šestnajst in osemnajst let, marca pa so na ameriški južni meji prestregli tudi 171 tisoč odraslih migrantov. Te številke so najvišje v minulih dvajsetih letih.

 

Administracija demokratskega predsednika Joeja Bidna zagotav­lja, da vse odrasle vračajo v Mehiko, a mnogi ne odnehajo, drugi še najprej pošiljajo čez mejo svoje otroke v vedenju, da njih ne bodo poslali nazaj. In res so na posnetkih, ki jih v Beli hiši najprej niso hoteli posredovati javnosti, ti v sprejemnih centrih natlačeni kot sardine v konzervi, a so na varnem in ponekod so zanje celo organizirali pouk, ki ga vsaj v javnih šolah ameriškim otrokom zaradi pandemije marsikje še odrekajo. Starši vedo, da jih ne bodo pustili na cedilu, in vzamejo v zakup tudi črne scenarije. Fantek z začetka zgodbe je noč pred srečanjem z obmejno patruljo preživel sam v puščavi.

Kot sardine v konzervi

Deklici iz Ekvadorja sta že združeni s staršema v New Yorku, kamor sta prispela pred kratkim. Ni znano, ali na legalen način. Mediji so že obiskali njihovo domačo vas in leseno kolibo, v kateri so živeli. Težko si je predstavljati, da bi lahko tam uresničili svoje ameriške sanje. Na prvi Bidnovi tiskovni konferenci je hotela novinarka javne televizijske postaje PBS Yamiche Alcindo vedeti, ali migranti prihajajo zato, ker je »moralen in spodoben« človek, in novi predsednik ni prav dobro vedel, kaj naj odgovori. Najbrž pa gre le za priložnosti, ki jih vidijo prišleki. Nova demokratska administracija je poudarjeno pretrgala z vsem, kar je počel njen republikanski predhodnik Donald Trump, zdaj pa menda že razmišljajo o nadaljevanju gradnje njegovega zidu na meji. Tamkajšnjega položaja še vedno nočejo imenovati kriza, a vedo, da jim lahko torpedira vse druge velikopotezne politične načrte.



Številni državljani Salvadorja, Gvatemale, Hondurasa in drugih držav so prepričani, da jim bo v ZDA veliko bolje, in res direktor investicijske banke J. P. Morgan Jamie Dimon napoveduje »zlatolaskin trenutek« po pravljici, v kateri deklica v hiši medvedov v tretjem poskusu najde idealno hrano in posteljo. Rešilni paketi, infrastrukturni projekti in cepiva bodo po njegovem prepričanju spodbudili visoko rast vse do leta 2023. »Goldilocks« gospodarstvo po ekonomskih definicijah poleg rasti poskrbi tudi za polno zaposlenost in gospodarsko stabilnost, a ne povzroča inflacije, borze napredujejo brez nevarno­sti balonov. Dimon spet poziva tudi k Marshallovemu načrtu za ZDA po zgledu ameriškega za zahodno Evropo po drugi svetovni vojni, po njegovem bi bila sramota, če ne bi poskrbeli za najbolj pomoči po­trebne.

Znani finančnik tako kot predsednik Biden zagovarja dostopno otroško varstvo, izobraževanje za nova delovna mesta in druge programe socialne države, pa čeprav priznava, da to lahko pomeni višje davke za bogate. V novi gorečnosti za socialne spremembe celo nekatera podjetja ne nasprotujejo višjim davkom zase, med njimi spletni veletrgovec Amazon. Ustanovitelj Jeff Bezos morda upa, da se bo odkupil drugje, saj siva eminenca socialnih programov sedanje ameriške vlade Bernie Sanders z vsemi močmi podpira sindikalno organiziranje v njegovem podjetju, zagovorniki novih infrastrukturnih in socialnih programov pa vendarle verjamejo, da je v dobro vse družbe mogoče nekoliko zvišati korporativne davke, ki jih je Trump spustil pod mejo številnih drugih razvitih držav.
 

Podjetnejši od domačinov

Na drugi strani ameriškega političnega odra se zagovorniki nizkih davkov in odpravljanja regulacij nasprotno bojijo, da bo nova administracija poslabšala pogoje poslovanja v državi in povzročila novo krizo. Spominjajo, da so v prvih treh letih prejšnje republikanske administracije rasli zaposlovanje in dohodki, še posebno nižji in delav­ski, ter da se je zato zmanjševala neenakost. Medtem ko se ekonomisti prepirajo, kaj bo prinesla prihodnost, priseljence privabljajo tudi napovedi velikega povpraševanja po delovni sili. Gospodarstvo že okreva in februarja so delodajalci iskali največ delavcev po letu 2019, a četudi bi zapolnili vsa zdaj razpisana delovna mesta, bi jih morali za vrnitev na staro razpisati še milijon. Kritiki opozarjajo, da se to dogaja še pred sprejetjem predsed­nikovih ukrepov za običajno in socialno infrastrukturo.



Še vedno pa velja, da so priseljenci pogosto bolj podjetni od domačinov, pripravljeni na večja tveganja in številni srednje- in južnoameriški so očitno presodili, da je zdaj zlata priložnost za selitev v ameriško obljubljeno deželo. Zato težav ne napovedujejo le morebitni zločinci in teroristi med njimi, ampak tudi vpliv pridnih in poštenih na naelektrene odnose med ameriškimi etničnimi skupinami in sloji. Leto pandemije je razgalilo zamere temnopolte manjšine zaradi policijskega nasilja in drugih krivic, zagovorniki skrajne levice za ameriške razmere zahtevajo novo družbeno prebujenost, ki daleč presega zavzemanje za rasno pravičnost. Mnogi republikanski volivci še vedno ne verjamejo, da so bile zadnje volitve poštene, programe nove administracije pa vidijo predaleč na levici. Priseljenci kljub temu ne nehajo prihajati. Amerika je zanje še naprej država svobode in priložnosti.