O jedrski prihodnosti se je treba pogovoriti demokratično

Kakšna bo energetska prihodnost? Francoska bo še naprej jedrska: vsaj dokler bo na oblasti macronizem in razpoloženje ideološko prevladujoče desno, ni pričakovati zgodovinskega obrata proč od atomske energije. Varna je, zanesljiva in čista, pogubna pa le, ko gre kaj usodno narobe kot v Černobilu in Fukušimi. A zakaj bi šlo ...

Francoski predsednik Emmanuel Macron je med nedavnim televizijskim nagovorom javnosti znova poudaril, da bo Francija – da bi bila energetsko neodvisna in bo varovala planet – začela postavljati nove jedrske reaktorje. Zadnji takšen projekt je iz leta 2007 v Flamanvillu v Normandiji, v zeleni tranziciji, vsaj kakor jo vidi francoska država, pa naj bi imeli evropski tlačnovodni reaktorji EPR – vidno mesto, ob obnovljivih virih. Očitno so ga našli tudi v predsedniški kampanji, ki se slabih pet mesecev pred volitvami pričakovano stopnjuje. Za jedrsko prihodnost se zavzemajo na desnici in skrajni desnici, kjer politiki kar tekmujejo v napovedih, kdo bi postavil več reaktorjev nove generacije: Xavier Bertrand bi jih deset, Marine Le Pen takoj tri ..., medtem ko je levi del političnega spektra bolj kot ne proti, čeprav ne v celoti. Županja Pariza, socialistka Anne Hidalgo, recimo, se zaveda, da bi lahko trajalo še dvajset let, preden bi Francija, če se bo odločila za zaprtje, končala jedrsko zgodbo.      

Postarani jedrski park in znane dileme

Jedrske elektrarne v Franciji – 56 reaktorjev imajo, z njimi pa zadovoljijo skoraj 70 odstotkov energetskih potreb v državi – so se postarale, saj so jih večinoma postavili v obdobju 1970–1990, zato naj bi jih do leta 2035 pozaprli vsaj štirinajst; nazadnje so lani ustavili oba reaktorja nuklearke Fessenheim v Alzaciji. Nastali energetski manko naj bi zapolnili z novimi tako imenovanimi evropskimi tlačnovodnimi reaktorji, po katerih bo, kakor uradno razlagajo, vedno več potreb zaradi zapovedanega počasnega umikanja fosilnih goriv in prehoda v brezogljično družbo. Ta naj bi bil v Franciji nekoliko lažji kot drugje, saj se že zdaj, kot smo lahko slovenski novinarji pred meseci slišali v podjetju Schneider Electric, ponašajo z enim od najbolj razogljičenih električnih sistemov v Evropi.

A medtem ko država in jedrska stroka stavita na atomsko energijo, se v javnosti ves čas ponavlja vprašanje, ali ne bi bilo edino prav, da bi se povsem osredotočili na »prave« obnovljive vire: na sonce in veter, nuklearke pa bi, podobno kot Nemčija, zlagoma pahnili v pozabo. A zagovorniki znano poudarjajo, da je jedrska energija čista, saj toplogrednih izpustov med obratovanjem ni. V Le Mondu so pred kratkim opozorili, denimo, na podatek Mednarodne agencije za jedrsko energijo, češ da je človeštvo zaradi nukleark od leta 1970 spustilo v zrak za 60 gigaton manj CO2, kot bi ga sicer in kar je menda toliko, kolikor ga planetarni energetski sektor »pridela« v petih letih. Povrhu so sončne in vetrne elektrarne odvisne od muhaste narave, jedrske pa dobavljajo elektriko nepretrgano. Toda globalni delež elektrike, ki jo proizvedejo, je precej majhen, manj kot desetodstoten, poudarjajo nasprotniki, kakor tudi izpostavljajo, da bo Francija, vsaj kot je videti zdaj, prve reaktorje nove generacije postavila komaj med letoma 2035 in 2040. In vendar je prvi večji mejnik pri spoštovanju globalnih okoljskih zavez že leto 2030, 2050. pa naj bi EU dosegla ogljično nevtralnost.

Francija se ne namerava odreči jedrski industriji. FOTO: Benoit Tessier/Reuters

Prav tako močno vznemirjajo jedrski odpadki, konec leta 2019, denimo, so jih, tako francoska agencija za upravljanje z jedrskimi odpadki, skladiščili 1,67 milijona kubičnih metrov, samo trije odstotki da so nevarni in bodo radioaktivni še na stotisoče let. Menda so v osrednji predelovalnici Orano v La Hague ob Rokavskem prelivu oziroma, kakor je videti na zemljevidu, ki so ga narisali pri francoskem Greenpeaceu in je dosegljiv na njihovi spletni strani, po vsej državi. Pred dnevi so greenpeaceovci spet opozorili na vnovično sporno odvažanje jedrskih odpadkov čez Francijo do pristanišča Le Havre na severu in od tam prek Sankt Peterburga v Sibirijo. Na železniške tire pred skladiščem v kraju Pierrelatte severno od Avignona so postavili blokado ter napise, da nuklearno ni zeleno pa da jedrska industrija in vlada ravnata z odpadki neodgovorno. Sploh ker nihče ne ve, kaj natančno se potem dogaja v Sibiriji kot tudi francoskem smetnjaku, in ker je Francija to prakso uradno končala že pred desetletjem, zdaj pa jo je očitno obudila (takih tovorov je bilo letos menda najmanj štiri). Zato so zagnali peticijo Stop trgovini z radioaktivnimi odpadki, javno vprašali predsednika Macrona, kaj namerava početi z njimi, če bodo zares začeli postavljali še nove reaktorje, in ga opomnili, da ne more enostransko, kar nedemokratično odločati sam o zadevi, ki je tako ključna za vse Francoze, ne le za sedanje generacije, ampak tudi prihodnje. O zeleni tranziciji da je nujna čim bolj odprta in poštena javna razprava, v Franciji in Evropski uniji.

V evropskem merilu

Francoska politika si, podobno kot še deset držav članic EU in med njimi Slovenija, prizadeva, da bi evropska komisija – pričakovati je, da v kratkem – označila jedrsko energijo z zeleno nalepko. Okoljevarstvene organizacije, pa tudi države, kot so Nemčija, Avstrija, Luksemburg, leta 2035 naj bi jedrsko zgodbo prav tako sklenila Španija ..., se temu upirajo predvsem zaradi nevarnih odpadkov. Pariz je, kot se kaže, pripravljen v zameno za podporo pogledati skozi prste in kot določene druge države članice, recimo Poljska, za prehodno energijo priznati zemeljski plin, marsikje nujen, da bi lahko opustili premog ...

Za neredke je povedno, da je Francija v veliki meri obdana z morjem, za zdaj pa se na vodi vrti le ena vetrna elektrarna. Predstavljati si je, da niso krivi le uporniški ribiči ali še ljubitelji ptic.