Novi obrazi se oklepajo starih rešitev

Tekma za voditelja britanske konservativne stranke je pred novim izločilnim krogom, po katerem bodo v njej ostali le še štirje kandidati za položaj vodje opozicije. Zmagovalec oziroma zmagovalka bo predvidoma znan v začetku novembra, njegova naloga pa bo vse prej kot lahka: konsolidirati stranko in preprečiti nadaljnje odtekanje volivcev k populistični konkurenci.

Od poraza na julijskih parlamentarnih volitvah v Združenem kraljestvu se konservativci preizkušajo v vlogi uradne opozicije, pri čemer jih omejuje dejstvo, da še vedno nimajo voditelja, ki bi jim pomagal dokončno obrniti novi list oziroma volivcem ponuditi verodostojno alternativo, drugačno od vizije, s katero je stranka to poletje zabeležila enega najslabših volilnih izidov v zadnjih desetletjih.

A torijci pri iskanju zamenjave za Rishija Sunaka po vsem sodeč ne želijo hiteti. Izločanje kandidatov poteka po polžje; danes se bo njihovo število iz pet skrčilo na štiri, potem ko bodo konservativni poslanci v spodnjem domu britanskega parlamenta opravili z najnovejšim krogom glasovanja. V prihodnjih tednih jih čakajo nova glasovanja, vse dokler tekma ne bo skrčena na dva finalista, med katerima bodo nato člani stranke izbrali njenega novega voditelja.

Grožnja z desnice

V zadnjem krogu glasovanja je največ podpore prejel Robert Jenrick, za njim pa so se po številu prejetih glasov uvrstili Kemi Badenoch, James Cleverly, Tom Tugendhat in Mel Stride. Vsi kandidati se ponašajo z vladnimi izkušnjami, a tudi s precej različni pogledi na to, kako bi se morali torijci, ki so bili na čelu Združenega kraljestva vse od leta 2010, spremeniti, da bi se lahko v prihodnosti vrnili na oblast, hkrati pa odvrnili grožnjo, ki jim jo na desnem polu otoške politike predstavlja naraščajoča podpora populistični Reformni stranki pod vodstvom Nigela Faragea.

Čeprav je ta na julijskih volitvah osvojila le pet od 650 sedežev v spodnjem domu britanskega parlamenta, je njen vzpon močno načel volilno bazo konservativcev. Dva meseca po volitvah protipriseljenska in v marsičem protestna stranka v javnomnenjskih anketah uživa tako rekoč enako podporo kot torijci.

Kandidati za novega voditelja opozicije priznavajo nevarnost, ki njihovi stranki preti z desnice, s tem, da se v svojih kampanjah močno osredotočajo na vprašanje nezakonitega priseljevanja oziroma ukrepov, s katerimi bi lahko teoretična prihodnja konservativna oblast odgovorila na pozive k strožjemu varovanju meja. Za pomembno točko razlikovanja med njimi se prav tako vedno bolj kaže vprašanje nadaljnje vključenosti Združenega kraljestva v Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki jo del otoške konservativne javnosti vidi kot poglavitno oviro pri omejevanju nezakonitih vstopov v državo.

Vrnitev v prihodnost

Iz izjav Roberta Jenricka in Toma Tugendhata, ki sta v preteklosti bdela nad resorji za priseljevanje in varnost, je razbrati pripravljenost na izstop iz konvencije, povrh tega pa tudi na omejitev zakonitega priseljevanja. Slednji je, denimo, konec tedna v pogovoru za BBC dejal, da Združeno kraljestvo potrebuje »konservativno revolucijo«, ki bo pripeljala do gospodarstva »z visokimi plačami in manjšimi migracijami«.

Njuna vizija vsaj deloma temelji na obujanju spodletelih ukrepov iz preteklosti: od obljube nekdanjega premiera Davida Camerona o omejitvi neto priseljevanja v državo na 100.000 ljudi na leto do kontroverzne politike pošiljanja nezakonitih migrantov v Ruando, ki jo je neuspešno poskušala uveljaviti zadnja konservativna vlada.

To sta prepoznala tudi njuna tekmeca James Cleverly in Kemi Badenoch, nekdanja ministra za notranje zadeve in trgovino, ki po drugi strani opozarjata pred zatekanjem k »preprostim odgovorom«, kot je umik iz konvencije o človekovih pravicah, ki jo je Združeno kraljestvo podpisalo skupaj s še 45 drugimi državami. Hkrati se zavedata, da bi se lahko torijci s takšnimi odločitvami kvečjemu zamerili zmernejšemu delu svojih volivcev.