Nova ustava, nova vlada, za zdaj še stara podoba

Na zasedanju kubanske skupščine so v enem dnevu soglasno sprejeli besedilo nove ustave, ki ne govori več o komunizmu, le še o socializmu. Dovoljuje tržno ekonomijo in tuje investicije, partijo pa še vedno postavlja za edino in vodilno politično silo. Novo vodstvo, ki ga še naprej usmerja stari predsednik, partijski šef Raúl Castro, zagotavlja državljanom, da bo lastnina tudi v prihodnje socialistična, pripadala bo ljudstvu, ekonomijo pa bo vodila država.

O novi ustavi bodo javno razpravljali do jeseni, potem pa o njej dokončno odločali na referendumu. Oblast zagotavlja, da bo razprava svobodna in neomejena. Zadnjih šest desetletij Kubanci niso odločali o ničemer, prej tudi ne. Do konca kolonialnega obdobja na prelomu 20. stoletja so o njih odločali Španci, potem šest desetletij Američani skupaj z ameriško-italijansko mafijo do Castrovega udara, Sovjetska zveza pa naslednja tri desetletja do razpada. Pod njeno taktirko so leta 1976 sprejeli dosedanjo, po sovjetsko napisano ustavo.
 

Korak k izhodu

Po odhodu Rusov se je začelo tragično »specialno obdobje«, ko so jih Američani še naprej držali za vrat z gospodarsko blokado, vladajoča družina Castro pa ni dovolila pravih reform, kakor so jih poznali v drugih državah, ki so bile prej – kot Kuba – del sovjetskega bloka. Trpeli so pomanjkanje, tudi lakoto. Skrb zanje je naposled prevzela Chávezova Venezuela, ki ji je Havana plačevala s kadri, zdravniki, učitelji in svetovalci. Po venezuelski krizi se poskušajo znajti sami. Spreminjanje ustave naj bi bil pomemben korak k izhodu iz stisk in posodabljanju tehnološko skrajno zaostalega otoka.

Kubanci prav danes praznujejo 65-letnico napada na vojašnico Moncada v Santiagu, svoj največji državni praznik. Šestindvajsetega julija leta 1953 so Fidel Castro in prijatelji poskusili izvesti udar in doživeli polom. Ko so jih izpustili iz zapora, so odpotovali v Mehiko, tam srečali Argentinca Ernesta Guevaro, ki je vplival nanje z idejami. Potem so se vrnili na otok in zanetili vstajo, pravi državni udar, ki se je končal z zavzetjem Havane na novega leta dan 1959. Šestdeseta obletnica zmage bradačev bo na vrsti čez nekaj mesecev. Za nagrado bodo takrat Kubanci dobili novo ustavo. Manj ideološko zadrto, bolj usmerjeno v razvoj, zagotavljajo oblastniki.
 

Trajni socializem

V novi ustavi je zapisano, da bodo reformirali gospodarstvo ter dosegli uspešen in trajen socializem. Novi predsednik Miguel Díaz-Canel je ob predstavitvi besedila ustave pozval državo in državljane, naj se odrečejo korupciji in črni ekonomiji, o katerih je znano, da sta že dolgo, zlasti pa zadnja leta, gonilo preživetja. Po novem na Kubi predsednik republike ne bo več tudi predsednik vlade. Vzpostavili bodo novo funkcijo, o kateri pa ni jasno, kakšne pristojnosti bo imela. Predsednik vlade bo moral biti ob imenovanju mlajši od 60 let, je zapisano v ustavi.

Dokler sta vladala brata Castro, je bil najprej Fidel, za njim pa Raúl predsednik državnega in vladnega sveta, zraven pa še šef partije, ki je nad vlado in državo. Raúl Castro je še zdaj šef komunistične partije. Tudi po novi ustavi bo nad predsednikoma države in vlade.



Pred razodetjem ustavnih sprememb je Miguel Díaz-Canel predstavil tudi novo vlado, v kateri po mnenju poznavalcev ni presenečenj, razen enega. Iz vladnega kabineta je izpadel glavni promotor ekonomskih reform, tesen sodelavec Raúla Castra, dosedanji podpredsednik vlade Marino Murillo. Pod njegovo taktirko so Kubanci dobili omejeno zasebno pobudo, ki pa je zadnje mesece skoraj zamrla. Dovoljenj za obrtnike ali gostilničarje niso več obnavljali, novih pa tudi že nekaj časa niso dajali. V zasebnem sektorju zdaj dela približno šestina zaposlenih Kubancev. Absolutna večina velja za zaposlene v državnem sektorju, ki dejansko ničesar ne proizvajajo, obvladujejo pa turistično industrijo, ki je skupaj s preskrbo in trgovino v celoti pod nadzorom oboroženih sil.
 

Pravice tudi za lezbijke in geje

Med novostmi, ki jih predvidevajo ustavne spremembe, so pravice za lezbijke in geje, dovoljene bodo tudi istospolne poroke. Pod Fidelom Castrom, ki so ga vzgajali in šolali jezuiti, je bil odnos do istospolnih zvez zasnovan na katoliških merilih. Kubanske javnosti ustavne spremembe za zdaj ne zanimajo. Politika jim je tuja, mladim ni do revolucionarnih gesel, partija si je ustvarila svoj ozek krog mladih kadrov, ki nimajo veliko skupnega z realnim življenjem. Tudi predsedniku Miguelu Díazu-Canelu se kljub obupnim poskusom celotnega partijskega aparata ne uspe prebiti med priljubljene politike. Njegovo pomanjkanje karizme je očitno, kritiki menijo, da je bil prav to razlog za njegovo imenovanje na predsedniški položaj. Velikih bratov, očetov revolucije, ne bo zasenčil.
 

Dostopnost stanovanj in avtomobilov

Ljudi, ki so bili desetletja v tehnološkem mraku, bolj zanima, ali bodo imeli prost dostop do mobilne telefonije in medmrežja, kar jim oblasti postopno že omogočajo. Režimu Raúla Castra, ki je pred več kot desetletjem zamenjal brata Fidela, štejejo v dobro, ker je dovolil prodajo in nakup stanovanj, kar je bilo prej več kot pol stoletja prepovedano. Lahko si kupijo tudi avtomobile, do katerih so imeli skoraj šest desetletij dostop samo najvišji partijski in državni kadri.