Nova nemška Ostpolitik z odtenki juga

Berlin – Z argumentom, da ni članica varnostnega sveta­ Združenih narodov, Nemčija ni sodelovala pri ameriško-francosko-britanskem bombardiranju Sirije. Zdaj kanclerka­ ­Angela Merkel verjame,­ da mora v Siriji najprej vladati­ mir, šele potem se lahko­ začne politični proces za ustanovitev nove vlade. Se Nemčija­ pripravlja na diplomatsko posredovanje?

»Naša sodba o Asadu je jasna, hkrati pa se je treba v zunanji politiki ukvarjati z realnostjo,« je na začetku tedna ocenil vladni tiskovni predstavnik Steffen Seibert. Za Sirijo in njene prebivalce se mora nasilje končati, začeti se mora politični proces »s sodelovanjem vseh, ki imajo vpliv v državi in regiji«. Zunanjepolitični govorec parlamentarne frakcije CDU/CSU Jürgen Hardt je konec tedna razmišljal o »neprijetnih zamislih«, saj Rusija po njegovem ne bo privolila v nobeno rešitev, v katero ne bo vključen tudi sirski predsednik. »Ni rešitve z Asadom in ni rešitve brez njega,« je dejal v intervjuju za časopis Die Welt ter predlagal prehodno rešitev, o kateri je nato govoril tudi Seibert. Dolgoročno naj bi bilo jasno, da je v Siriji potrebna zamenjava oblasti.

Zunanji minister Heiko Maas si v ponedeljek dopoldne ni mogel predstavljati, da bi lahko bil del rešitve nekdo, ki je proti svojemu prebivalstvu uporabil kemično orožje, toda kanclerkin tiskovni predstavnik je poudaril, da so v vladi o vsem soglasni. Toda državni minister na zunanjem ministrstvu Michael Roth je za omenjeni časopis napisal mnenje »Posebna nemška pot do Rusije bi bila zelo nevarna«. V članku ugotavlja, da se je mednarodna varnost v minulih letih dramatično poslabšala in znaten delež odgovornosti za to nosi Rusija, ki je vedno znova pripravljena dosegati zunanjepolitične cilje z vojaškimi sredstvi. Roth omenja kršitev mednarodnega prava z aneksijo Krima, vztrajno destabilizacijo vzhoda Ukrajine, namestitev raket kratkega dosega v Kaliningradu, množično kršenje človekovih pravic v Siriji in napad z bojnimi strupi v britanskem Salisburyju. Ruskim virom pripisuje tudi hekerski vdor v računalnike nemške vlade.

Vzhodna soseda postavlja Evropsko unijo in Nemčijo pred velike dileme, nadaljuje socialdemokratski politik. Zlasti SPD se čuti zavezano politiki popuščanja napetosti iz časov kanclerja Willyja Brandta, saj je načelo »spreminjanje s pomočjo približevanja« naredilo svet bolj miroljuben in prispevalo k združitvi Nemčije in Evrope. »Toda bipolarnega sveta iz časov Willyja Brandta in Egona Bahra ni več, nove stabilne svetovne ureditve še ni videti. Socialdemokratsko zaznamovana Ostpolitik je izhajala iz hladne vojne in jo pomagala premagati, danes jo moramo premisliti na novo in jo razviti naprej.«

Moč EU je prednost in slabost

Prvi pogoj za državnega ministra v Auswärtiges Amtu je enotnost v EU, saj Nemčija po njegovem najbolje skrbi tudi za lastne interese, kadar prispeva k njeni enotnosti in soglasnosti. »Ruski predsednik [Vladimir] Putin ve, da je velika moč Evrope hkrati njena Ahilova peta: raznolikost in s tem mnogoglasje. V prizadevanjih za trajno oslabitev Evrope z razdelitvami je v dobri družbi, tudi kitajsko vodstvo in predsednik Združenih držav na številnih področjih preizkušata enotnost EU.«

Izolirana nemška posebna pot do Rusije bi bila zato nevarna. Če hoče Nemčija imeti vlogo graditeljice mostov in posrednice v EU, mora upoštevati tudi interese in poglede sosed, kar po Rothovem prepričanju zlasti velja za Poljsko in baltske države. »Zase zahtevamo, da se moramo iz zgodovine kaj naučiti, zato je treba tudi strahove in zaskrbljenost zaradi ruske agresije ali vzpostavljanje rusko-nemške osi na račun tretjih vzeti resno.« Michael Roth predlaga tudi solidarnost in aktivno podporo ruski civilni družbi, »ki se ji tako kot v drugih avtoritarnih režimih vse bolj krči prostor, svoboda erodira, kritični duhovi so sistematično izločeni ali kriminalizirani«. Sankcije potrebujejo daljše obdobje, uspehi ne pridejo sami od sebe, a ne smejo nadomestiti dialoga. Nemčija, ki je največ pridobila od združene Evrope, se mora držati skupnih odločitev v EU in z drugimi zavezniki.

Visoki nemški diplomat imenuje strinjanje številnih Nemcev s Putinovimi trditvami, da Bruselj sili države članice k odločanju med EU in Rusijo, »propagandna mojstrovina«, ki so ji mnogi podlegli ob pridružitvenih pogajanjih z Ukrajino in pogajanjih o vstopu Srbije v EU. Pogled na Finsko, ki je »visoko cenjena in zanesljiva« članica EU, a ima najdaljšo evropsko mejo z Rusijo ter številne gospodarske, kulturne in druge povezave, kaže, kako brez vsebine so takšni očitki. Nemčija ne sme pozabiti sovjetskih žrtev nacističnega uničevalnega stroja, »tečaj odločnosti in enotnosti do Rusije« po njegovem ni odvisen le od obrambe pred kibernetskimi napadi in dezinformacijami, ampak tudi od odkritega dialoga.

»Številni mednarodni problemi so rešljivi le skupaj z Rusijo.« Visoki predstavnik nemškega zunanjega ministrstva je omenil sporazume o nadzoru nad oboroževanjem ter rešitev konfliktov v Ukrajini in Siriji, a tudi globalne izzive, kot so podnebne spremembe. Po njegovem so »protiruski refleksi« enako nevarni kot naivno relativiziranje ali zamolčanje »nacionalistično obarvane politike sedanjega ruskega vodstva, ki se vse bolj opredeljuje z nasprotovanjem Zahodu«. Kdor se počuti zavezanega zunanjepolitični in varnostni dediščini Willyja Brandta, potrebuje pogum za razjasnitev, vztrajnost za dialog in neutrudno pripravljenost držati Evropo skupaj, je poudaril Michael Roth.