Notredamska katedrala: Nevidna svinčena nevarnost

Ko je sredi aprila zagorela notredamska katedrala v Parizu, se je svet zganil čudežno, nemudoma in soglasno, češ, dediščina je vendarle neprecenljiva sled časa. A tako kot je skoraj neverjetno, da so mnoge takoj napovedane donacije ostale samo prazne obljube raznih bogatinov z vseh koncev planeta, se zdi bizarno, da so se v Franciji tako pozno zavedli nevidne nevarnosti, ki jo človek in veter že mesece raznašata s pogorišča in okolice: svinca. Okoljsko prebujanje je videti počasno.

Čeprav bi razstrupljanje notredamskega pogorišča moralo že mesece biti velika tema in predvsem prva skrb Parižanov,­ so se prejšnji teden vendarle lotili razsvinčevanja trga pred katedralo in okoliških ulic. Mesto Pariz in prefektura sta menda končno dognala, po kateri metodi (v več fazah in treh tednih) strokovno najbolje očistiti območje, in zato so ga končno visoko ogradili ter zaprli za vozila in pešce.

Dodajmo, da so lahko množice turistov še pred kratkim precej od blizu fotogra­firale cerkveno pročelje in malone nedotaknjena stolpa ter da so, kot so zapisali v časniku Le Parisien, hoteli doslej že večkrat na različne načine razstrupiti območje, a so se vse tehnike menda pokazale za neučinkovite, čeprav je na sestankih staknilo glave več deset strokovnjakov iz Regionalne agencije za zdravje (ARS), prefekture in mesta Pariz. Zdaj so se, kot je laično razumeti, kemičnega čiščenja svinca lotili s posebnimi detergenti, s katerimi pod visokim pritiskom te dni spirajo ravne površine – tudi bližnje ulice z nemalo lokali bodo na vrsti v zadnji fazi –, oziroma z nanosom premaza, s katerim po nekaj dneh, ko se strdi, »povlečejo« svinec s površin. Čistijo od peska in asfalta do klopi, kandelabrov in cvetličnih korit, medtem ko so se zelenih zaplat lotili že prej: skoraj pol metra globoko so izkopali prst ter jo odstranili.

Plat zvona, a (še) ne pod zvonom

Kajpada ni malo Francozov in sploh Parižanov, ki se (šele zdaj) jezijo, češ kako je mogoče, da vsega tega niso storili že mesece ali vsaj tedne prej, a tudi razsvinčevanje ni enostavna, ampak je zelo delikatna zadeva; zaradi zdravja delavcev in v bližini živečih ljudi ... Neredki, strokovnjaki in svojci žrtev saturnizma (zastrupitev s svincem), bijejo plat zvona, da bi bilo treba čez katedralo povezniti zaščitni zvon.



Po poročanju medijev za zdaj resda še ni mogoče govoriti o primerih bolezni, povezanih s požarom, ki je zajel to znamenito francosko katedralo, in vendar je jasno, da se je med gorenjem strehe in znamenite puščice stopilo okrog 400 ton svinca in je raznosilo delce vsenaokoli, v sosednja okrožja prav tako. Veter jih nosi s seboj še zdaj, meritve namreč kažejo povečane koncentracije svinca krepko nad referenčno mejo 5000 mikrogramov na kvadratni meter: po pisanju Le Monda tik ob katedrali tudi 500.000 mikrogramov na kvadratni meter, visoke vsebnosti zaznavajo celo na tako odmaknjenih območjih, kot je Luksemburški park.

Svarila, da so svinčevemu prahu najbolj izpostavljeni Parižani predvsem gasilci, delavci na pogorišču, zaposleni v bližnjih lokalih, cestni delavci, bukinisti in nič manj turisti, ki so ga v štirih mesecih, kolikor je minilo od požara, raznosili po mestu, ni le črnogledo pretiravanje ... Bere se okoljsko in zdravstveno neverjetno ter predvsem zapoznelo, a navodil, kako zaščititi sebe in otroke, niso, kot je bila v začetku avgusta za Le Parisien ogorčena neka mama, do počitnic dobili niti v najbližjih vrtcih in šolah; dve poletni šoli v 6. pariškem okrožju so zaprli šele konec julija.

Zato so v organizaciji Robin des Bois konec julija vložili tožbo proti neznanemu storilcu: zaradi »ogrožanja zdravja drugega«, ker javne oblasti v tem času niso naredile dovolj, da bi preprečile svinčeno nevarnost ... V ARS so zatrdili, da delujejo pregledno, a prve analize so bile znane šele konec aprila, prvi zemljevidi s koncentracijami svinca pa sredi julija. Medtem se Parižani že ves čas sprehajajo po nevidni grožnji, katere posledice utegnejo, podobno kot pri azbestu: kot hudo bolezen, začutiti šele čez leta ali desetletja.