Nismo si mislili, da bodo nekatere države še vedno zaostajale za nami

Estonska predsednica Kersti Kaljulaid je v intervjuju za Delo ob robu vrha Pobude treh morij z odločnostjo in argumenti zavrnila obstoj kakršne koli vrzeli med vzhodom in zahodom EU ter pojasnila odločitve in politike, s katerimi se je baltska država večkrat v zgodovini svoje samostojnosti odlepila od evropskega povprečja.
 

Devetnajst predsednikov držav, med njimi ste bili tudi vi, je v skupnem pismu državljane EU pozvalo k udeležbi na letošnjih evropskih volitvah. Si prilaščate kaj zaslug za to, da je na volišča odšlo več ljudi kot v prejšnjih letih?

Dejanski učinek našega poziva je nemogoče izmeriti. Ko smo z drugimi predsedniki začeli zbirati podpise za pobudo, ki se je je domislil nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier, nismo vedeli, da bodo javnomnenjske ankete pokazale, kako zelo so evropski ljudje zaskrbljeni za prihodnost evropskega projekta, čeprav je priljubljenost tega največja v zadnjih 25 letih. Očitno so ljudje želeli vzeti stvari v svoje roke, kolikor se je dalo, in to se je pokazalo pri visoki udeležbi. Naloga politikov je, da začutijo razpoloženje ljudi in jim dajo majhno spodbudo. Temu se reče vodenje in to je vse, kar smo naredili.

So evropske volitve po vašem kaj spremenile, razen tega, da se je spremenila sestava evropskega parlamenta? So EU kaj približale povprečnemu evropskemu državljanu ali je razkorak med evropskimi institucijami in ljudmi še vedno takšen, kot je bil?

EU je v zadnjem desetletju storila več zelo dobrih stvari, da bi tudi povsem običajni ljudje, ki nimajo nobene zveze z evropskimi institucijami in njihovimi povezavami z državami članicami, bolj čutili njeno prisotnost. Naši mladi so predstavniki generacije Erasmus in so zaradi tega programa pridobili veliko. Po drugi strani se moramo zavedati, da je EU zapleten pravni konstrukt, ki za našo celino opravlja zelo pomembno delo: ustvarja sistem, na podlagi katerega razpravljamo, potrjujemo in uresničujemo odločitve, sprejete na ravni EU. Ko ljudje dvomijo o EU in ko pravijo, da ni učinkovita pri sprejemanju odločitev, jih vedno prosim, naj si predstavljajo hipotetično situacijo, v kateri Unije ne bi bilo. Če ob strani pustim pet svoboščin, med katere vključujem tudi digitalno svobodo, se ključna prednost EU skriva v tem, da imajo naši voditelji natančno postavljena pravila, po katerih se lahko ravnajo pri razpravi, potrjevanju in implementaciji odločitev. V primerjavi z vsemi možnimi alternativami je to precej učinkovit sistem za urejanje odnosov med 27 oziroma 28 državami članicami.

Je bil vaš poziv k participaciji na volitvah tudi dokaz zaupanja v evropski parlament kot institucijo? Ali mislite, da je prihodnost parlamentarizma na ravni EU svetla?

Poudariti je treba, da evropski parlament ni edina institucija, ki predstavlja glas državljanov na ravni EU. To počne tudi evropski svet, medtem ko je evropska komisija po sprejetju lizbonske pogodbe postala bolj organ stalnih predstavnikov kot pa politično telo. Če vse to upoštevamo, vidimo, da je v evropskem političnem sistemu veliko legitimnosti. Člani sveta, premieri in ministri, so vsi izvoljeni, kar pomeni, da imajo tudi povsem legitimno pravico v imenu vseh nas sprejemati odločitve. V veliko državah, tudi v Estoniji, premieri in ministri, še preden odidejo v Bruselj, svoje odločitve potrdijo pri parlamentarnem odboru za evropske zadeve. Če na tak način poskrbite za legitimnost političnega procesa, potem tudi vidite jasno pot, ki jo ubira evropski parlament, ki razmišlja preko meja [držav članic]. Poglejte samo proces sprejemanja evropskega proračuna, polovico pristojnosti ima parlament. Obstaja torej neposredna povezava med političnim, vladnim in parlamentarnim razmišljanjem na ravni EU, ki vodi do vsake države članice. Prerez vseh bi nam moral dati odgovor na to, kako smo kot državljani EU zastopani. Estonija bo imela v Bruslju šest novih evroposlancev, po brexitu morda sedem, in nisem prepričana, da nas bo ta sedmerica ustrezno predstavljala. V nekaterih primerih že, toda kot liberalno usmerjena posameznica se lahko zanesem na to, da v evropskem parlamentu obstaja tudi frakcija s tovrstnimi stališči. Za državljana, ki želi participirati, in teh je vse več, je to uporaben način, kako razmišljati o naši Uniji.
 

So populistični in nacionalistični glasovi na evropskih volitvah po vašem dosegli zgornjo mejo svoje popularnosti?

V Estoniji so si proevropske stranke in tiste, ki so kritične do EU, ampak še vseeno zelo konstruktivne , evroposlanske mandate razdelile v razmerju pet proti ena. Liberalci in socialdemokrati so zabeležili najboljše rezultate. Stranke, ki jih omenjate, izkoriščajo čustva tistih ljudi, ki mislijo, da so bili izključeni iz splošnega gospodarskega napredka. V nobenem primeru zato ne krivim ljudi, ki to čutijo iz precej logičnih stranskih učinkov integracije in kohezivnosti ter vidijo, kako njihove regije trpijo. Te ljudje se spopadajo z resničnimi težavami, ki pa se v različnih državah kažejo na drugačne načine. Ključen razlog za porast [populistov] v Estoniji se je skrival v tem, da smo bili 50 let pod okupacijo, nato pa smo po gospodarskem razvoju hitro začeli dohajati Zahodno Evropo. Porast produktivnosti v našem gospodarstvu je imel večje stranske učinke, kot bi jih imel, če bi se razvijali počasneje. V 25 letih smo nadoknadili 50 izgubljenih let in dosegli razvoj Finske, stranski učinki tega pa so morali biti resnično izraziti. Resursov za njihovo ublažitev sprva nismo imeli, saj smo bili na začetku še zelo revni, potrebe po njihovem lajšanju pa smo se začeli zavedati šele z zamudo. Prišli smo do spoznanja, da moramo več storiti za regionalni razvoj in za to, da ljudi ne bo skrbelo za kakovost, denimo, našega šolskega sistema. Naravno je, da družbe ne spodbujajo samo konkurence, temveč tudi skrb za šibkejše. Družbe sočutja so po definiciji nestabilne, za njihovo vzdrževanje pa je nujen vsakodnevni trud. To je tisto, kar morajo politiki razumeti, preden lahko preprečijo določenim strankam, da to nestabilnost izkoristijo.


 

Verjamete, da večina evropskih politikov razume to svojo nalogo?

Mislim, da jo razumejo in da se jo čedalje bolj zavedajo. Še posebno na vzhodu vemo, kaj pomeni, če so družbe popolnoma enake. Rezultat tega so korupcija in ljudje, ki se bodo na različne načine poskusili razlikovati od ostalih. Toda za to, da bodo ljudje čutili, da so njihova življenja nekaj vredna in da lahko sanjajo o boljši prihodnosti, jim morate zagotoviti vsaj solidarnost na področju zdravstvenih storitev in enak dostop do izobraževanja, zato da lahko vsaka mati čuti, da se lahko njen otrok, če tako želi, vpiše tudi na najboljšo univerzo. Tako bodo ljudje videli rezultate svojega truda, tudi če so jo v tekmi konkurenčnosti odnesli slabše.
 

Kaj je torej prva stvar, ki jo je treba storiti, zato da preprečimo nadaljnjo dezintegracijo EU?

Državljanom je treba iskreno in jasno priznati, da gre za kompleksen pravni konstrukt, ki ga najverjetneje ne bodo razumeli, ampak da morajo vseeno zaupati svojim izvoljenim politikom in institucijam, da bodo poskrbeli za ekonomičnost in učinkovitost projekta. Priznati je treba, da EU vsak dan verjetno ne bo zelo blizu vsakemu državljanu.

Pogosto vidimo, kako lahko je kriviti Bruselj za vse težave, in kako se nam to lahko tudi maščuje. Če poskušamo vzpostaviti novo ravnovesje, nam morda ne bo všeč, kje bo to nastalo. Prenašanje krivde na Bruselj moramo nadomestiti z jasnimi pojasnili našim državljanom, kaj lahko EU stori za vse nas in kaj lahko jaz, kot nacionalna političarka, storim s prednostmi, ki nam jih prinaša EU. Najbolj očitne prednosti sta seveda schengenski sistem in evro, toda ljudje o njiju pogosto razmišljajo kot o nečem samoumevnem, čeprav je za njihovo vzdrževanje potrebno veliko dela.
 

Toda ali bo vse to rešilo politične in strukturne težave EU?

Ne verjamem, da ima EU kaj bistveno večje težave, kot jih je imela pred desetimi, 15 ali 25 leti. Če pogledate razvoj EU in kako ta funkcionira, vidite, da se politiki dogovarjajo o stvareh, ki jih lahko razložijo svojim ljudem, in na tej podlagi naredijo korak naprej. V tehničnem smislu gre za nepopolne načrte, saj se ureja popolnoma nova področja, na katerih vam vedno primanjkuje konkretnih argumentov, zakaj morate storiti več. Nato pa zgodovina poskrbi za to, da se ti argumenti pojavijo, in politiki lahko na njihovi podlagi demonstrirajo, kaj vse je še treba storiti, da bo nek projekt ali program vzdržen. Samo pomislite na območje evra. Ko so potekale priprave na njegovo vzpostavitev, so vsi ekonomisti opozarjali, da bomo zanj potrebovali tesnejšo bančno unijo in mehanizem za stabilizacijo območja v primeru pojava krize. Tega naši državljani niso mogli sprejeti, šele po izbruhu finančne krize smo jim to lahko predočili kot nujnost. Sprejeli smo odločitve v zvezi z bančno unijo, ki jih še nismo v celoti implementirali, a korak smo vendarle napravili, in to je bilo v skladu z logiko razvoja EU. Če želimo ostati skupnost liberalnih demokracij, ne vidim alternative logiki sedanjega sistema. Liberalna demokracija je temelj našega sodelovanja, je edino, kar nas veže skupaj, zato da se lahko prepiramo tudi o manj pomembnejših stvareh.

Ena od tem na letošnjem vrhu Pobude treh morij, ki ste se ga udeležili v Ljubljani, je bilo tudi preprečevanje ustvarjanja delitev znotraj EU. Ali verjamete v obstoj vrzeli med vzhodom in zahodom Unije?
 

Ne, ne verjamem. Če pogledate, kako potekajo srečanja evropskega sveta in teme, o katerih se razpravlja, so koalicije, ki nastanejo, zelo različne. Če pogledate nordijsko in baltsko regijo, je ta sestavljena iz majhnih gospodarstev, ki se zanašajo na prosti trg, odsotnost protekcionizma, odsotnost vmešavanja vlad v gospodarski razvoj, hkrati pa ohranjajo močne socialne sisteme. Pri nekaterih vprašanjih pa se tudi razlikujemo. Zato ne morete trditi, da nekatere države držijo skupaj ne glede na vse. To je tudi proti evropskemu principu, da vsak problem obravnava ločeno oziroma da problemov ne mešamo med seboj. Takšno kulturo političnih razprav resnično cenim in tudi na njeni podlagi ugotavljam, da med nami ne obstajajo delitve na vzhod in zahod.

Delitve med državami so verjetno manj pomembne od delitev znotraj držav. Tudi v Estoniji so se v zadnjem obdobju izkazale kot izziv.

V zgodovini ni obdobja, ko bi vsi živeli srečno za vse večne čase. Mislim, da nismo v neki specifični krizi. Res je, moramo se vprašati, ali so naše politične odločitve koristile vsem delom družbe, toda politiki so se vedno soočali s takšnimi dilemami. Včasih se EU očita, da nas preveč omejuje in s tem tudi omejuje naš razvoj, a to je povsem napačno. Samo poglejte, na koliko različnih načinov so se evropske države spopadle s temi izzivi: Estonija se je digitalizirala, Nemčija je pod kanclerjem Gerhardom Schröderjem liberalizirala svoj trg delovne sile, nekatere države, kot je Švedska, so radikalne spremenile svojo davčno zakonodajo, da bi postale bolj konkurenčne. V Estoniji davčno breme predstavlja 35 odstotkov bruto domačega proizvoda, v nekaterih drugih državah znaša 50 odstotkov. Vsi imamo proste roke pri izbiranju načina svojega razvoja. EU je dovolj ohlapna povezava, da tovrstne odločitve prepušča nacionalnim politikom in državljanom.

Estonija med državami članicami Unije izstopa po obsegu svojega javnega dolga, ki je najnižji v EU.

Ta ekonomska politika izvira še iz časov, ko smo postali samostojna država, gre za preprosto makroekonomsko dejstvo in nič drugega, nikakor ne gre za znak kakšne čistosti estonskega gospodarskega modela. Preprosto smo se odločili, da za gospodarski razvoj potrebujemo denar, ki mu lahko zaupamo, potem ko smo opustili rubelj z njegovo hiperinflacijo. Odločili smo se, da bo estonsko krono vselej mogoče zamenjati z drugimi valutami, zato smo jo vezali na vrednost nemške marke. Režim vezanih valutnih tečajev zahteva uravnotežene proračune, kar pomeni, da ni potrebe po zadolževanju.

Je vladanje v tem primeru lažje ali težje?

Težje. Režim vezanih valutnih tečajev je primerljiv s članstvom v območju evra. V obeh primerih politiki svojih obljub ne morejo plačevati s tiskanjem denarja. V takšnem okolju smo navajeni živeti, a tudi dandanes imamo zelo ostre razprave, povezane s proračunom.

So te kaj drugačne, odkar so del vladajoče koalicije tudi predstavniki skrajne desnice?

Ena stranka ne odloča o ničemer, ampak morajo vse, ki so del koalicije, sprejemati hude kompromise. Večji odstotek ljudi posledično čuti, da so njihovi interesi zastopani. Kot svetovalka predsedniku vlade sem sodelovala pri treh letnih proračunskih usklajevanjih in vsakič je bilo izredno težko.

Na začetku intervjuja ste omenili digitalno svobodo. Estonija med članicami EU izstopa tudi po obsegu digitaliziranosti svoje javne uprave. Bila je ena prvih držav, ki so se odločile za ta korak. Je bila to najboljša odločitev, ki ste jo sprejeli kot država?

Verjetno res, čeprav se v tistem trenutku nismo zavedali, da bomo postali tako edinstveni. V tistem času sem bila svetovalka premiera in prepričani smo bili, da se bo večina vlad morala digitalizirati, tako kot je to storil zasebni sektor. Nismo si predstavljali, da bodo nekatere države petnajst let kasneje še vedno zaostajale za nami in da bodo njihovi državljani to sprejemali. Prepričani smo bili, da nas bodo drugi dohiteli v treh ali petih letih. Vsekakor pa smo želeli biti med prvimi, saj smo vedeli, da bomo v tem primeru privabili več zasebnega kapitala, ki ga bo privlačilo manj regulacije na tem področju.

Kako si razlagate razkorak, ki je nastal?

V večini razvitih demokracij ljudje delajo bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju in ne menjajo kariernih poti, v Estoniji pa se premikajo med enim in drugim, pri čemer v obeh pričakujejo podobne razmere dela, tudi z vidika uporabe tehnologije. Morda je to eden izmed vzrokov, da je pri nas digitalizacija stekla tako hitro. V večini razvitih demokracij se ljudje tudi sprijaznijo s počasnostjo javne uprave, v Estoniji pa pričakujejo enako raven storitev kot v zasebnem sektorju. Če je nekdo upravičen do otroškega dodatka, ga zanima, zakaj bi moral zanj posebej zaprositi, če država že ima vse podatke, ki jih potrebuje, da mu ga odobri. Že dolgo tega smo se dogovorili, da je dovolj, če državljan samo enkrat posreduje svoje podatke, ti pa so nato na voljo vsem službam v okviru javne uprave. Z zakonom smo prepovedali, da državni uslužbenci od državljanov vsakič znova zahtevajo iste informacije.

Lahko država o državljanih ve preveč?

Ne, saj zagotavlja, da podatki še vedno pripadajo državljanom in da bo zanje dobro skrbela. Vsakega državljana se obvesti, kdaj kdo preveri njihove podatke. Država vam sporoči tudi ime osebe, ki je opravila vpogled. Če verjamete, da je bil ta neupravičen, se lahko pritožite, in vsak neupravičen vpogled se obravnava kot kriminalno dejanje. Država zagotavlja, da podatkov ne bo uporabljala proti državljanom, to pa je tudi vzrok, da ti ohranjajo zaupanje v njene digitalne storitve.