Nevtralna Švica pred največjim nakupom orožja

Nemalokrat se postavlja vprašanje, zakaj ne bi postala Slovenija vojaško nevtralna država, pri čemer se domneva, da bi imela v tem primeru naša država manj vojaških izdatkov. Dejstva so ravno obratna: vojaško nevtralne države imajo izdatkov za svojo obrambo več, in ne manj, več vojakov, več vojaške opreme in več orožja kot države, ki niso nevtralne, je povedal Adi Kužnik, predsednik Društva vojaških pilotov Slovenije.
 

Vojaško nevtralnost napoveduje tudi Srbija

​Švica si je nevtralnost pridobila z westfalskim mirom leta 1648, s katerim so se končale tridesetletne vojne v Evropi, potrjena pa je bila tudi neodvisnost Švicarske konfederacije. Po letu 1789 je Francija okupirala velik del ozemlja konfederacije. Leta 1815 je bila z dunajskim kongresom spet vzpostavljena Švicarska konfederacija, z aktom, ki so ga 1815 podpisale Avstrija, Francija, Anglija, Prusija in Rusija, pa so bila zagotovljena poroštva trajne nevtralnosti Švice. Poleg Švice so v Evropi vojaško nevtralne še Avstrija, Švedska, Finska in Irska, nevtralnost pa naj bi februarja razglasila tudi Srbija.
 

Kako je organizirana  švicarska vojska?

Švica, ki je torej ena od petih vojaško nevtralnih držav v Evropi, je pred novo naložbo v svoj obrambni sistem, ki jo bo izpeljala do leta 2030. Gre za program »AIR 2030«, ki ga je predstavilo švicarsko združenje vojaških pilotov AVIA Luftwaffe na zadnjem srečanju Evropskega partnerstva združenj vojaškega letalstva (EPAA). Švica od lani predseduje Evropskemu partnerstvu, pred tem mu je predsedovala Slovenija.

Vojaško usposobljenih 3,6 milijona Švicarjev in Švicark

»Nevtralnost pomeni, da mora država za svojo varnost in suverenost poskrbeti sama. Švicarska vojska ima kopensko vojsko in letalstvo. Poklicni vojaki so v manjšini, večino pa predstavljajo naborniki in prostovoljci oziroma rezervisti. Vsako leto opravi približno 20.000 mladih ljudi – vojaških obveznikov – vojaško usposabljanje, ki traja 18 ali 23 tednov. Po končanem obveznem usposabljanju imajo občasne krajše vojaške vaje, ki trajajo za pilote dva do tri tedne. Po oceni iz leta 2009 je v Švici za vojaško službo usposobljenih 1,8 milijona moških in prav toliko žensk, starih od 16 do 49 let. Skupaj torej 3,6 od 8,5 milijona prebivalcev,« je povedal Kužnik.



Tudi vojaški piloti v okviru Luftwafe so organizirani po tem modelu. Večina pilotov švicarskega vojaškega letalstva leti z vojaškimi letali, poleg tega opravljajo svoj temeljni poklic. To so tako imenovani rezervisti, ki letijo z ameriškimi lovci Northop F-5 Tiger II, poklicni piloti pa letijo z McDonnell Douglas F/A 18 Hornet.
 

Švica ima 83 vojaških letal

Vsega skupaj ima Švica 83 lovskih letal. Vendar s svojim letečim parkom niso zadovoljni in vlada je zasnovala nov obrambni program AIR 2030. »Izbrala je način združenega naročila novih lovcev skupaj s sistemom zemeljske zračne obrambe dolgega dosega. Celotni program je vreden osem milijard švicarskih frankov oziroma nekaj manj kot 7,4 milijarde evrov. To bo največji nakup orožja v sodobni švicarski zgodovini. Polovica denarja je za nakup letal, polovica pa za sistem zemeljske zračne obrambe,« je dejal sogovornik.

Incident v zračnem prostoru in zahteva javnosti

Švicarska javnost je po besedah Kužnika na zagotavljanje nevtralnosti in suverenosti zelo občutljiva: »To se je pokazalo leta 2014 v incidentu 'Ethiopian 702', ko je kopilot na poletu iz Adis Abebe v Rim ugrabil potniško letalo in ga usmeril v švicarski zračni prostor. Do pristanka v Ženevi sta ga pospremila francoski mirage in italijanski eurofighter. Zakaj ne naši, se je najprej ogorčeno vprašala švicarska javnost. Odgovor se je glasil, da Švica takrat ni mogla posredovati, ker so njene letalske baze ponoči in ob koncih tedna zaprte.

Gre za vprašanje proračuna in osebja. Varovanje švicarskega zračnega prostora izven rednih delovnih ur je odvisno od sosednjih držav – francosko vojaško letalstvo ima dovoljenje za spremljanje sumljivih poletov v švicarskem zračnem prostoru, nima pa pooblastila za sestrelitev letala. Zaradi burnega odziva javnosti je prišlo do odločitve, da bosta dve domači lovski letali v 24-urni pripravljenosti. Ta sistem uvajajo postopoma in bo začel delovati z novim letom.«

Lokalna skupnost naklonjena letalski bazi

V nasprotju s Slovenijo, kjer je vsakršen nakup vojaške opreme opremljen z žigom »tajno«, po besedah Kužnika v Švici nakupov vojaške opreme ne skrivajo. Na okrogli mizi o programu AIR 2030, ki jo je povezoval novinar, sodelovali pa so tako visoki častniki vojske in letalstva iz vse Evrope kot tudi civilisti, so se – tako Adi Kužnik – razpravljavci zavzemali za razvoj sodobnega vojaškega letalstva, saj je od tega odvisno uspešno zagotavljanje suverenosti nevtralne države.



»Švica kljub svoji nevtralnosti gradi mostove vojaškega sodelovanja s številnimi drugimi državami,« poudari. »Posebno zanimiva je bila razprava predsednice krajevne skupnosti Payerne, kraja, kjer je ena največjih švicarskih baz vojaškega letalstva, z ogromnim številom letalskih operacij, temu primernim hrupom in onesnaženjem okolja. Proti mojemu pričakovanju je izjemno naklonjeno govorila o koristih, ki jih ima lokalna skupnost od letalske baze, saj kraju nudi pomembno število delovnih mest, tako neposrednih kot posrednih v proizvodnih in storitvenih dejavnostih, ki podpirajo delovanje baze. Hrupa in onesnaženja ni omenjala, saj očitno plusi izdatno presegajo minuse. Pri nas pa se ponekod, denimo v Lescah, kljub očitnim koristim, ki jih prinaša tamkajšnje letališče turizmu, pritožujejo nad hrupom majhnih športnih letal, ki ni nič v primerjavi z nadzvočnimi vojaškimi letali,« sklene Adi Kužnik.