V nadaljevanju preberite:

»Nihče jih sploh ne opazi, kot da so nevidni!« pravi Ikram Jarmouni, študentka in prostovoljka pri nevladni organizaciji No Name Kitchen iz Trsta, ki pomaga prebežnikom oziroma »ljudem na poti«. Ti se po zaprtju nekdanjega skladišča Silos večinoma znajdejo na tržaški železniški postaji.

»Ne le mladi, tudi družine se tukaj zadržujejo v nočnem času, saj nimajo kam. Okoli železniške postaje se zbere od 120 do 140 ljudi. Če je mraz, se zadržujejo notri, od koder pa jih po polnoči, ko se postaja zapre, vržejo na cesto. Pred poslopjem potem, zaviti v termo vreče, pričakajo četrto ali peto uro zjutraj, ko jih varnostniki spodijo še od tam, ker da poteka čiščenje,« razlaga sogovornica. Prostovoljci No Name Kitchen jim vsak večer okoli desete ure prinesejo topel čaj, kar z veseljem sprejmejo. Po njenih besedah gre za gesto dobre volje, s katero jim želijo povrniti vsaj malo humanosti, ki so je bili oropani na zloglasni balkanski begunski poti.

Zakaj v Trstu ne poskrbijo za ljudi, ki so prisiljeni spati na cesti? Kako na to gledajo Tržačani? Kaj kažejo podatki o porastu kriminala v mestu?