Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Svet

Neodrasli demokrati, kanadska morilca, potni listi, požari in drugi zločini brez kazni

Pravzaprav je vse skupaj tragično, kajti če sta v 21. stoletju feministični dosežek vozniško dovoljenje in potni list, potem v resnici nismo prišle daleč.
Se zlahka spremenimo v sodnike, ne da bi sploh poskušali biti starši? FOTO: Handout Reuters
Se zlahka spremenimo v sodnike, ne da bi sploh poskušali biti starši? FOTO: Handout Reuters
3. 8. 2019 | 06:00
3. 8. 2019 | 12:01
12:58
»Starka je bila napaka, a ne gre za njo! Starka je bila samo bolezen … jaz sem hotel hitreje prestopiti na drugo stran … in nisem ubil človeškega bitja! Ubil sem načelo, a nisem prestopil na drugo stran, ampak sem ostal tukaj. Uspelo mi je samo ubiti, a, kot je videti, mi tudi to ni uspelo.«

To je v vročici govoril Rodion Razkolnikov v romanu Zločin in kazen Fjodorja Dostojevskega. In vsakič, ko prebiram te vrstice, mi nekje od daleč odzvanja Ravelov Bolero. Zakaj? Najbrž zato, ker sta tako ta roman kot ta glasba podobna našemu vesoljnemu življenju. V prvem stavku se vse zdi umirjeno in urejeno, nato pa se začnejo drug za drugim vključevati novi inštrumenti, tako da postaja vse skupaj silovitejše, glasnejše in močnejše, vse dokler se na koncu ne zavemo, da se ponavljanje dviga nad razvoj …

Se zločini Razkolnikova ponavljajo v imenu načela? In ali se nasploh razvijamo ali zgolj nenehno ponavljamo tri stavke vse do nekakšnega novega crescenda, iz katerega se nato vse skupaj znova začne?


Socialistična republika Amerika


Priznam – televizije ne gledam pogosto. A ko sem ta teden sedla pred mali ekran, sem to storila zaradi debate ameriških demokratov, ki se pravkar borijo za kandidaturo na bližnjih volitvah za predsednika ZDA. Med poslušanjem Bernieja Sandersa ali Elizabeth Warren sem se vprašala, ali bi ZDA lahko nekega dne postale socialistična država. Ne tako kot v tisti partizanski pesmi Amerika i Engleska, bit će zemlja proleterska (Amerika in Anglija bosta proletarski državi), temveč tako, kot to zahtevajo novi časi. Kot je vse to pokomentirala kolegica Barbara Kramžar, tudi ameriški levici »srce narekuje podporo izrazito levim politikom, razum pa še vedno prišepetava, da imajo že zgodovinsko gledano večje možnosti predstavniki politične sredine«.

Zato na demokratskem vrhu še vedno ostaja zmerni Joe Biden, to pa obljublja zmago Donalda Trumpa. Nesoglasja na levici mu koristijo bolj, kot si koristi sam. A več ko bo tistih, ki bodo tudi naslednjič glasovali za Trumpa, večje so možnosti, da bodo ZDA nekega dne postale socialistične. Prav ta sloj ameriške družbe, ki ga je razvajeni milijarder dvomljive morale na svojo stran pritegnil z obljubami, ki jih najbrž ne bo mogel izpolniti, bo v določenem trenutku zahteval resnični preobrat.

Bi ZDA lahko nekega dne postale socialistična država? FOTO: Justin Sullivan/Afp
Bi ZDA lahko nekega dne postale socialistična država? FOTO: Justin Sullivan/Afp


Ergo ■ Lahko je ubiti pohlepno starko, kot je to storil Razkolnikov, je pa težko prestopiti na drugo stran, ko gre za načela, ki vodijo določeno družbo. Roman Zločin in kazen bi moral biti obvezno čtivo ne le v šolah, temveč tudi v parlamentih, na ministrstvih, v političnih strankah. Dostojevski je v tem romanu opisal, kako je prišlo do komunistične revolucije, čeprav je umrl davno pred tem, ko se je ta v resnici zgodila. Pogosto se mi zdi, da živimo z zločinom brez kazni. Kupujemo stvari, ki so jih izdelali otroci, pri čemer je pomembno samo to, da so poceni. Uničujemo planet in ne razmišljamo o prihodnjih generacijah.

Mirno preskočimo novice o vojnah, ki nekje daleč potekajo z našim orožjem, skrbi nas samo to, ali se bo podražilo gorivo za naše avtomobile, s katerimi še naprej uničujemo naš že tako utrujeni planet. Po ravelovsko se sprašujem, kateri bo naslednji inštrument, ki ga bo 21. stoletje vključilo v naš bolero? S čim bo postalo naše obdobje še glasnejše? In močno me zanima, v kaj bi se spremenila Evropa, če bi Amerika v resnici postala socialistična.

Se zlahka spremenimo v sodnike, ne da bi sploh poskušali biti starši? FOTO: Handout Reuters
Se zlahka spremenimo v sodnike, ne da bi sploh poskušali biti starši? FOTO: Handout Reuters


Groza v lepoti


Kanadska policija je dva tedna iskala dva morilca, ki se skrivata nekje na severu Manitobe, potem ko sta sredi prejšnjega meseca ubila mlado Američanko, njenega fanta, Avstralca, in kanadskega profesorja botanike. Morilca sta stara 19 oziroma 18 let. Iskali so ju s helikopterji, z droni, s posebej izurjenimi psi. V iskanje so vključili celo vojsko. Prečesali so blizu 30.000 kvadratnih kilometrov. Nato pa je policija v sredo sporočila, da niti približno ne vedo, kje bi lahko bila Kam McLeod in Bryer Schmegelsky. Strokovnjaki za preživetje v kanadskih gozdovih so prepričani, da bosta že v kratkem mrtva, kajti če ju ne bodo ubili medvedi ali volkovi, ju bodo zagotovo usmrtile krvosesne žuželke. »Kanada je v šoku,« mi je dejal prijatelj, ki živi v Viktoriji. »Takšni zločini so tukaj redki in vsi se sprašujemo, kje je tukaj odpovedala družba.«

Ergo ■ Kaj je dva fanta iz Britanske Kolumbije pripeljalo do tako strahotne odločitve? Obup, pravi Lenny DePaul, nekdanji policist, ki je 30 let lovil morilce, teroriste, posiljevalce in piromane. Kaj ju je spravilo v obup, vedo samo njuni najbližji. Ali pa morda tudi oni ne? Sta mati in sestra Razkolnikova vedeli, zakaj je ubil starko? Ali poznamo svoje lastne otroke? Kaj šele fante iz sosedstva, ki nas včasih razjezijo z glasnimi psovkami in pijanskim prepevanjem?

Se zlahka spremenimo v sodnike, ne da bi sploh poskušali biti starši? In zakaj se nam potem zdi čudno, da se zgodovina ponavlja, da po ulicah znova korakajo neonacisti, otroci pa odraščajo v rasiste? Kanadskima fantoma se je, preden se jima je omračil um, nekaj zgodilo v srcih. In tako so v tej grozljivi zgodbi vsi žrtve, kot da bi se po čudoviti Manitobi s svojim peresom sprehodil Dostojevski.

Savdska Arabija je naredila še en korak v pravo smer. FOTO: Epa-efe
Savdska Arabija je naredila še en korak v pravo smer. FOTO: Epa-efe


Same na potovanje


Savdska Arabija je naredila še en korak v pravo smer, ko je ženskam dovolila, da lahko potujejo same, torej brez moškega spremstva. Kot je v četrtek objavil časopis Okaz, bodo lahko vse ženske, starejše od 21 let, zaprosile za potne liste in celo brez dovoljenja potovale iz države. Vau, kakšna preobrazba! Potem ko so jim lani končno dovolili voziti avtomobile, bodo lahko zdaj ženske iz Savdske Arabije potovale, in to same! Kaj lahko ob tem rečemo, razen: Bravo, živel feminizem na Bližnjem vzhodu!

Pravzaprav pa je vse skupaj tragično, kajti če sta v 21. stoletju feministični dosežek vozniško dovoljenje in potni list, potem v resnici nismo prišle daleč. In medtem ko ženske v Savdski Arabiji pripravljajo kovčke za eno osebo in načrtujejo počitnice brez moškega spremstva, se jordanska princesa Haja v Londonu skriva pred svojim možem šejkom Mohamedom bin Rašidom Al Maktumom, ultra bogatim vladarjem Dubaja. Petinštiridesetletna princesa zdaj skrbno načrtuje ločitev zakona, v katerega je bila, kot trdi, leta 2004, ko je postala šesta žena 25 let starejšega šejka – prisiljena.

Ergo ■ Ko je princesa Haja ugotovila, da se sme in lahko loči od šejka, ki mu bo, če bo privolil v ločitev, ostalo še pet žena in enaindvajset otrok (brez hčere in sina, ki ju je Haja odpeljala s seboj), je postalo njeno življenje »bolj normalno«. Najela je odvetnico, ki je princu Charlesu pomagala, da se je ločil od princese Diane, na trenutek, ko se bo za vedno rešila enega najbogatejših monarhov na svetu, pa čaka v svoji vili v Kensingtonu, vredni 85 milijonov funtov. Medtem pa šejk, ki je hkrati podpredsednik in premier Združenih arabskih emiratov, piše pesmi. Ena od njih je govorila o »spletkah in prevari«, tista, ki je bila v torek objavljena na njegovem instagramu, pa hvali »bleščeči meč z ostrim rezilom«. Se pa ne ve, ali s tem grozi pobegli princesi ali Iranu in Katarju, s katerima so Združeni arabski emirati v napetih odnosih.

Ravelov Bolero traja 17 minut (odvisno od izvedbe lahko tudi kakšno minuto manj ali več). Feminizem v arabskem svetu zdaj zveni, kot da je nekje v sedmi minuti Bolera, v kateri so se dozdajšnjim inštrumentom pridružili trobenta, sopran saksofon, oboe in kontrabasi. Finale je še daleč in do takrat se bo melodija ponovila še desetkrat. Zakaj je pomembno, da so ženske Bližnjega vzhoda svobodne? Zato, ker brez tega ne bo trajnega miru in ne bo uspešna nobena politika stabiliziranja tega območja. ZDA bodo tam znova in znova ubijale starke in vsem po vrsti trdile, da ubijajo načela. Nato pa se bo vse ponovilo od začetka.

Russian President Vladimir Putin attends the Navy Day parade in Saint Petersburg, Russia July 28, 2019. Sputnik/Aleksey Nikolskyi/Kremlin via REUTERS ATTENTION EDITORS - THIS IMAGE WAS PROVIDED BY A THIRD PARTY. Foto Sputnik Reuters
Russian President Vladimir Putin attends the Navy Day parade in Saint Petersburg, Russia July 28, 2019. Sputnik/Aleksey Nikolskyi/Kremlin via REUTERS ATTENTION EDITORS - THIS IMAGE WAS PROVIDED BY A THIRD PARTY. Foto Sputnik Reuters


Sibirski ogenj


Sibirijo je ta teden zajel strahoten požar, ki je pregreta in posušena drevesa spremenil v ogromno baklo. Do zdaj je pogorelo 39.000 kvadratnih kilometrov gozdov. Čeprav to ni gosto naseljeno območje, dim, ki se dviga s pogorišč, duši okoliška mesta, hkrati pa se počasi že seli na vzhod proti ameriški celini. Predsednik Vladimir Putin je v sredo razglasil izredno stanje in v boj z ognjem poslal vojsko, Trump pa mu je v telefonskem pogovoru ponudil pomoč. A letos je nevarno predvsem to, da ne gori samo v Sibiriji, temveč tudi v večjem delu arktičnega kroga, česar do zdaj – odkar sateliti z visoko resolucijo spremljajo požare po vsem planetu – niso zabeležili še nikoli.

Zgodnje in suho poletje se je tudi tam začelo že junija. Na območjih, kjer zdaj divjajo požari, je bila podnebna otoplitev dvakrat večja kot v drugih delih sveta, kar je osušilo površje zemlje in omogočilo, da na njej vzklijejo drevesa. Požare so verjetno povzročile strele. Evropski servis za opazovanje ozračja Copernicus ocenjuje, da je zaradi ognja znotraj arktičnega kroga prišlo do izpusta več kot 100 milijonov ton ogljikovega dioksida. A ekologe skrbi predvsem to, kar se dogaja pod površjem zemlje. Požari so zajeli plast šote, zaradi česar je prišlo do izpusta strah vzbujajočih količin ogljikovega dioksida in metana. Vojska tukaj ne more kaj dosti pomagati.

Ergo ■ Poletje je postalo letni čas, ki nas nenehno opozarja, da smo z akcijo že zamudili in da pehamo planet v neizogibno uničenje. Ogenj tam, kjer bi moral biti led! In če mislimo, da se lahko ta zločin izogne kazni …, počakajmo še kakšno poletje, hkrati pa svoje potomce zaprosimo, naj nam odpustijo, ker jim zapuščamo brezupno opustošenje.

Problem je v tem, da se je naše zahodno območje že začelo močno opirati na samo idejo azijskega stoletja. FOTO: Kim Kyung-hoon/Reuters
Problem je v tem, da se je naše zahodno območje že začelo močno opirati na samo idejo azijskega stoletja. FOTO: Kim Kyung-hoon/Reuters


Konec azijskega stoletja


Vse to, kar se je dogajalo v minulem tednu, potrjuje slutnjo, da se je azijsko stoletje približalo koncu, še preden se je sploh začelo. Kitajska še naprej grozi Hongkongu in Tajvanu ter daje s tem vedeti, kako krhek je tudi mir na Daljnem vzhodu. Japonska in Južna Koreja vodita svojo trgovinsko vojno, ki ji ni videti konca, Trump pa je carinski spopad s Kitajsko dvignil na še višjo raven, s čimer nam daje vedeti, da bomo morali še dolgo čakati na spravo med največjima gospodarstvoma sveta. Severna Koreja pri vsem tem počne to, kar ji gre najbolje od rok – v zrak pošilja nove rakete. Tokrat gre menda za testiranje raketnih izstrelišč.

Ergo ■ Vzdolž meje med kopenskim delom Kitajske in Hongkongom je nameščena vojska. To je poraz kitajskega načela »ena država – dva sistema«. Ubito je bilo tudi načelo »mirnega vzpona« azijske sile, s tem pa so bile pristrižene peruti ideje o integraciji vzhodne Azije po zgledu Evropske unije.

Problem pa je v tem, da se je naše zahodno območje že začelo močno opirati na samo idejo azijskega stoletja. Lokomotive naše rasti so na Vzhodu. In če bodo začele te kašljati ali se celo med seboj zaletavati, bomo morali na hitro poiskati nov model razvoja. Ali morda celo novo formulo obstoja. Pozorni moramo biti na ponavljanje. Če bomo ostali pri isti melodiji, bomo potrebovali veliko novih inštrumentov, da se ohranita ritem in moč začete poti, na kateri ni treba ubijati – nikoli več in nikogar. Sicer pa, spomnimo se Razkolnikova. »Starka je bila napaka!«

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine