Nemirna roka dirigentke na bruseljskem odru

Bruselj - Notranjepolitični zapleti v Nemčiji, vključno z napovedjo kanclerke Angele Merkel, da ne bo več kandidirala za predsednico CDU in da bi do leta 2021 opravljala zadnji mandat, na bruseljskem parketu povzročajo kar močne skrbi.   

Njeno vodenje nemške vlade je bilo doslej zaznamovano z velikimi pretresi v Evropi. Vodilno vlogo je imela v reševanju evropske ustavne pogodbe, zavrnjene na referendumih v Franciji in na Nizozemskem leta 2005. Iz tega je nastala lizbonska pogodba. Pod njeno taktirko je potekalo reševanje dolžniške krize. Bolj kot na skupne, bruseljske institucije je stavila na odločanja na medvladni ravni. Postavila je okvir evropskega odzivanja  na rusko aneksijo Krima in destabilizacijo Ukrajine. Njeno ravnanje med begunsko krizo je bilo gotovo prelomnica.
 

Glas Nemčije v Bruslju šteje

Že v zadnjem obdobju je bilo opazno, da s skoraj neskončnimi strankarskimi nesoglasji v Berlinu njen vpliv v Bruslju slabi. Tako je na junijskem vrhu EU pod notranjepolitičnim pritiskom morala doseči nekakšno celovito, evropsko rešitev azilno-migracijskih vprašanjih. Četudi le navidezno. Sklepi iz tega vrha, denimo ustanavljanje posebnih točk za izkrcavanje na morju rešenih migrantov izven EU ali centrov za njih na evropskih tleh, so imeli kratek rok trajanja. Ostali so le zapisani na papirju. Kljub temu vloga Nemčija kot sidra stabilnosti v nemirni Uniji ostaja nepogrešljiva. 

Največje evropsko gospodarstvo je s svojo močjo najvplivnejše. Mora biti najbolje pripravljeno v bruseljskih procesih odločanja. Pred očmi mora imeti soglasje članic o najtežjih vprašanjih. Glavno vprašanje je, v kolikšni meri bi se težave EU še poglobile, če Nemčija dlje časa ne bi mogla imeti takšne vloge. Vsi veliki projekti v EU že tako stojijo in videti je, kot da nastopa paraliza. Skoraj gotovo je, da bo prihodnji evropski proračun za obdobje 2021-2027 sprejet šele »tik pred zdajci«. Negativna posledica tega je pomanjkljiva pripravljenost programov in slabša predvidljivost financiranja. 



Četudi se na Otoku ne morejo nadejati, da bodo od notranjepolitične oslabljene Merklova laže iztržili kakšne olajšave, bi bila polomija z brexitom težko obvladljiva naloga že v stabilnih časih. Brez trdne vlade v Nemčiji  ne bo rešitve za že skoraj večno azilno vprašanje. Po majskih evropskih volitvah se bo treba spopasti s številnimi nejasnostmi glede prihodnjega vodstva institucij EU. Populističnima in nacionalističnima vladama v Budimpešti in Varšavi se v odkritem postavljanju po robu glavnemu toku in temeljnim načelom EU pridružuje Italija.
 

Bo odhod kanclerke Merkel v EU prinesel več razdrobljenosti?

Tudi predlogi francoskega predsednika Emmanuela Macrona za poglabljanju denarne unije ostajajo v predalih. Glede tega se dogajajo kvečjemu manjši, skoraj neopazni  premik na bolj tehničnih področjih, kakršno je bančna unija. Merklova, ki je v svojih dosedanjih 13 letih mandata, sodelovala s štirimi francoskimi predsedniki, že tako ni političarka, ki pripravlja velike načrte in svoje predloge razglaša v velikih govorih. Deluje počasi, pazljivo. Z majhnimi koraki. To je med kriznim menedžmentov v EU frustriralo številne njene politične sopotnike. 

Kot naslednico Helmuta Kohla izhaja iz nemške tradicije v drugi polovici 20. stoletja – zasidranosti Nemčija na Zahod, proevropske drže, naklonjenosti čezatlantskemu sodelovanju.  V tej tradiciji je vključevanje malih članic v pripravljanje projektov na ravni EU. Sicer se vrti vse okoli nujne, a ne zadostne nemško-francoske osi, a že z brexitom se oblikuje novo razmerje sil, denimo povezovanje severnih, »hanzeatskih« članic. V Uniji, v kateri se ne ve, v katero smer sploh pluje ladja, bo doseganja želene enotnosti grozi še več razdrobljenosti.

V dramatičnem času, ki ga zaznamuje (njen antipod) Donald Triump, destabilizacija evropskega sosedstva in hiter vzpon drugih sil, se utegne v preostanku mandata Merklove izoblikovati še njena dediščina.