Nemčiji in EU usihajo pogajalske moči

Frankfurt – Nemčija je včeraj zaradi ocene, da je iransko in ameriško kazanje mišic zelo resno, poslala v Teheran enega od višjih diplomatov z ministrstva za zunanje zadeve, Jensa Plötnerja. Njegova pot je, tako naši viri, usklajena z Evropsko unijo oziroma ključnimi akterji, Francijo in Veliko Britanijo.



S kakšnimi pogajalskimi izhodišči Plötner potuje na srečanje z iranskimi predstavniki, ni znano. Po informacijah Süddeutsche Zeitunga se bo med drugim sestal s Sejedom Abasom Aragčijem, ki je sodeloval na pogajanjih o jedrskem sporazumu. Plötner in Abas Aragči se dobro poznata s številnih pogajalskih srečanj, je zapisal nemški časnik. Znano je, da je Iran zagrozil podpisnicam sporazuma, da morajo v 60 dneh kljub ameriškim sankcijam znova začeti izpolnjevati gospodarske obljube, v nasprotnem bo začel znova proizvajati sicer nizko obogateni uran. Evropske podpisnice sporazuma so, spomnimo, kljub grožnjam ZDA ustanovile podjetje Instex, prek katerega naj bi evropska podjetja obšla ameriške sankcije ter si prizadevajo za ohranitev sporazuma ter preprečitev vojne v Iranu.

Posli prek Instexa prepočasi naraščajo

Nemčija je z EU in ne nazadnje iranskim predsednikom Hasanom Rohanijem potisnjena v kot. Berlin in Bruselj imata na voljo le malo diplomatskih in ekonomskih ukrepov, da bi prepričala Teheran o spoštovanju sporazuma, ZDA pa odvrnila od zaostrovanja razmer. Ulrich Kühn z inštituta za mirovne študije in varnostne politike hamburške univerze je za Delo opozoril na pragmatične gospodarske pomisleke – ZDA so za Nemčijo precej pomembnejši gospodarski partner kot Iran. Posli prek Instexa naraščajo prepočasi, da bi nadomestili izpad zaradi ameriških sankcij. »Nemčija in EU sta obsojeni na opazovanje zaostrovanja odnosov med antagonistkama. Evropejci ne vplivajo na delovanje Trumpove administracije. Hkrati se krči vpliv na iranske oblasti, saj je trgovina z Iranom tako rekoč presahnila,« je na dejansko nemoč v pogovoru za Delo opozoril Sascha Lohmann z nemškega inštituta za mednarodno politiko in varnost v Berlinu.

Kaj torej lahko naredi Nemčija, da bi pomirila duhove med ZDA in Iranom? Kühn je poudaril, da je Berlin pravzaprav naredil vse že s tem, ko je prepričal preostale podpisnice, da niso odstopile od jedrskega sporazuma. »Nemčija je zdaj na eni strani v intenzivnih diplomatskih odnosih z Iranom, na drugi strani pa prek veleposlanika v ZDA ter veleposlanikov Francije in Velike Britanije pritiska na ameriško politiko, naj vendarle ustavi nerazumno politiko do Irana,« je pojasnil Kühn.
 

EU bi morala narediti več

Čeprav so razmere med ZDA in Iranom napete, je Kühn prepričan, da to ni vprašanje ohranitve sporazuma ali vojne. »EU lahko zagrozi ZDA, da se ne bo vključila v morebiten spopad v Iranu, lahko na primer onemogoči ameriške vojaške baze v Evropi, ki bi jih za vojno v Iranu ZDA potrebovale,« je poudaril Kühn in opozoril, da še zdaleč niso padle vse karte. Po Lohmannovih ocenah je EU premalo aktivna. Instexu se zdi pametna iniciativa, ki ima po njegovem nezanemarljiv simbolni pomen, in takšen pomen bi imel tudi obisk evropskega zunanjega ministra v Teheranu.

Po Kühnovem mnenju mora Nemčija prepričati Iran, naj potrpi dve leti, da se zamenja oblast v ZDA in politika umiri. Toda iranski predsednik Rohani je v nemogočem položaju. Na eni strani mora zadovoljiti ajatole, saj je iransko gospodarstvo zaradi ameriških sankcij upehano, na drugi pa si želi še naprej biti del sporazuma. Vodja odbora za zunanjo politiko v nemškem parlamentu Norbert Röttgen (CDU) je pred kratkim ocenil, da podpis sporazuma ni bil napaka ali naivnost, ampak dosežek, ki ga še nihče ni prekosil. Tudi predsednik Trump še ni našel boljše rešitve za to, da Iran ne bi imel jedrskega orožja. Ključno orožje EU so po mnenju naših sogovornikov gospodarske poteze. Rohani mora rešiti iransko gospodarstvo, sicer bo prisiljen kršiti ali celo odstopiti od sporazuma.