V nadaljevanju preberite:

»To je solsticij, sonce v točki mirovanja, njegov vrhunec in polnoč, prag leta in njegovo odklepanje tam, kjer se preteklosti dopusti, da odide in postane prihodnost; to je kraj ujetega diha, vrata izginule hiše, ki so ostala napol odprta.«

Tako je zapisala Margaret Atwood v eni od pesmi v zbirki Požiranje ognja. In tako se sama počutim ves ta teden. Četrtek nam je priredil najdaljši dan v letu in nam podaril obilico svetlobe, preden je nato nastopila najkrajša noč …, ki pa je bila zaradi skoraj polne lune prav tako razmeroma svetla. In natanko tako, kot je to napisala kanadska pesnica in pisateljica, smo se skorajda na sredini leta znašli na njegovem pragu, odklenili vse njegove obljube in skozi napol odprta vrata vstopili v prihodnost. Je hiša izginila? Vprašanje je namreč, ali se imamo kam vrniti. Mar še vedno obstaja varna streha, pod katero se nam ne more zgoditi nič hudega? In navsezadnje, ali smo vsi na tem čudovitem planetu deloma postali begunci? Kajti, kako ne bi, ko pa zadnji podatki ZN kažejo, da je bilo na svetu prisilno razseljenih več kot 120 milijonov ljudi – nekateri zaradi vojn, drugi zaradi podnebnih sprememb, tretji zaradi splošne revščine, v kateri postane življenje brez vrednosti. Vsi moramo imeti v zavesti ta del človeštva, ker je to del naše skupne duše, zavesti pa tudi prihodnosti.