Najpomembnejše ženske v papeški državi

Frančiškanska redovnica Raffaella Petrini, 52-letna politologinja in teologinja, je doslej delala v kongregaciji za evangelizacijo narodov, bila je tudi profesorica na papeški univerzi svetega Tomaža Akvinskega, kjer je tudi doktorirala. Je vsekakor prva ženska na za Vatikan tako zelo visokem položaju. Tajniki vlade, ki upravlja »zemeljsko« državo Vatikan, so bili doslej lahko samo škofi, o ženskah pa je znano, da v Katoliški cerkvi ne morejo biti niti duhovnice.

Governorat v Vatikanu skrbi za delovanje celotne cerkvene »zemeljske« države, hkrati je to vlada pol kvadratnega kilometra velikega državnega ozemlja in uprava vsega, kar deluje v državi. Skrbi tudi za romarje in turiste, ki hodijo v Vatikanske muzeje, tem pa pravijo tudi zlata jama ob baziliki svetega Petra.

Papež Frančišek je že pred časom oznanil, da morajo ženske v ustanovi, ki jo vodi, dobiti tudi upravne funkcije, kar marsikomu za obzidjem, zlasti vsemogočnim možem rimske kurije, ni bilo po volji. Potem je lani za podtajnico oddelka za odnose z državami v državnem tajništvu (v prevodu državno podsekretarko za zunanje zadeve) imenoval italijansko pravnico Francesco Di Giovanni. Kaj podobnega se v rimski kuriji prej še ni zgodilo.

Pravi premiki se dogajajo prav v zadnjem času. Italijansko redovnico, teologinjo in ekonomistko Alessandro Smerilli je postavil za sekretarko na ministrstvu za človeški razvoj, hkrati je tudi članica vatikanske komisije za covid-19. Nemška profesorica Charlotte Kreuter-Kirchhof pa je po novem po rangu »drugi človek« v vatikanskem ekonomskem svetu.

Med najbolj izobraženimi

  Francosko teologinjo Nathalie Becquart je papež ob nedavnem začetku sinode o sinodalnosti postavil za podtajnico škofovske sinode. Gre za prvo žensko, ki ima tudi volilno pravico v škofovski sinodi.FOTO: Vatican Media Via Reuters  

Francosko teologinjo Nathalie Becquart pa je papež ob nedavnem začetku sinode o sinodalnosti postavil za podtajnico škofovske sinode. Vsekakor gre za prvo žensko, ki ima tudi volilno pravico v škofovski sinodi. Kaj takega se v cerkvi ni zgodilo še nikoli.

Veliko žensk v cerkvenem ustroju je stoletja opravljalo najbolj preprosta gospodinjska in druga hišna dela, vedno so bile najslabše plačane ali pa sploh nič plačane, pa čeprav so bile po izobrazbi lahko tudi doktorice teologije in prav gotovo sodijo med najbolj izobražene in razgledane med posvečenimi ljudmi.

Prav zaradi nezadovoljstva med ženskami, zaposlenimi v cerkvi, je cerkveno žensko gibanje pred tremi leti objavilo v mesečni prilogi glasila Osservatore Romano celo vrsto člankov, ki so dvignili veliko prahu, opozorili pa na neskladnosti med deklarirano politiko in realnim stanjem redovnic in drugih v cerkvi zaposlenih žensk. Žensko glasilo so kmalu potem odpravili, zamenjali pa so tudi uredništvo uradnega vatikanskega časnika.

Slovenka Nataša Govekar je že pet let direktorica teološko-pastoralnega oddelka v Dikasteriju za komunikacije. FOTO: arhiv Catholic Register

Frančišek se je tudi zaradi ukinjenega ženskega glasila temeljito lotil uvajanja žensk v cerkveni ustroj, verjetno pa bo – po mnenju poznavalcev – minilo še kar nekaj časa, preden bodo ženske dobile pravico biti duhovnice.