Nad velike krize z najmanjšim skupnim imenovalcem

Bruselj – Kako bi bilo najbolje poglobiti in utrditi evrsko območje je žgoča tema od izbruha dolžniške krize na začetku desetletja. Med reševanjem Grčije in drugih so sicer nastali krizni mehanizmi in svoj del nalog je opravila ECB, toda celovitih strukturnih rešitev še ni.

Zatika se, denimo, že pri sklepnih projektih na področju bančne unije, kot so skupna jamstva za hranilne vloge. Z italijansko krizo so takšni projekti kratkoročno še manj verjetni. Predvsem francoski predsednik Emmanuel Macron od izvolitve pritiska s svojimi vizijami in predlogi. Doslej zaman. Kanclerka Angela Merkel je tradicionalno pazljiva. Raje kot o projektih z zvenečimi imeni, kakšna sta evropski finančni minister ali orjaški proračun za reševanje gospodarskih kriz v evrskem območju, se pogovarja o prizadevanjih za strukturne reforme in večjo konkurenčnost.

Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je že večkrat predstavil svoje scenarije in vizije smeri razvoja. Da bo res kaj prelomnega uresničeno do konca njegovega mandata prihodnje leto, ni verjetno. Kot nekakšen najmanjši skupni imenovalec je evropska komisija v okviru predstavljanja predloga proračuna EU za obdobje 2021–2027 ponudila dve novosti. To, kar si je Macron predstavljal kot nekaj odstotkov BDP vreden proračun evrskega območja za naložbe in blažitev šokov, je v predlogu Bruslja postalo pičlih 30 milijard evrov vredna evropska stabilizacijska funkcija za naložbe.
 

Nauk iz krize

Instrument je zamišljen kot makroekonomska stabilizacija s centralne ravni. Njeno vpeljavo v evropski komisiji razlagajo kot nauk iz krize, med katero da se je pokazalo, da države članice, ki so po vpeljavi evra brez lastne monetarne politike, nimajo dovolj fiskalnega manevrskega prostora za odzivanje. Postopek pridobivanja posojil iz novega instrumenta se bo lahko začel, ko bo članica ali skupina članic doživela velik asimetrični šok. Merilo bo stopnja brezposelnosti, ki mora biti višja, kot je njeno 15-letno povprečje, in za odstotno točko višja kot v enakem četrtletju leto poprej.

Upravičena članica bi nato dobila de facto brezobrestno posojilo. Denar bi si najprej na finančnih trgih izposodila evropska komisija v imenu EU. Cilj tega sistema je, da bi članice, ki se gibljejo v smeri večjih gospodarskih težav, ohranile raven javnih investicij, da bi se hitreje rešile iz krize. Denar naj ne bi bil namenjen le »opekam in malti«, marveč tudi za izobraževanje in usposabljanje. Da bi članica sploh lahko sodelovala v programu, bo morala v prejšnjih dveh letih spoštovati priporočila in zahteve iz postopkov glede javnofinančnega primanjkljaja in makroekonomskih neravnotežij.
 

Podpora strukturnim reformam

Druga obogatitev sistema je program za podporo strukturnim reformam, ki bo vreden 22 milijard evrov. Tako bi države, ki imajo že tako težave pri izvajanju reform, dobivale finančne spodbude neposredno v proračune. Takšne reforme bi bile, denimo, na področju davkov, javne uprave ali pokojnin. Drugače kot pri kohezijskih projektih bo program v celoti financiran iz proračuna EU. Članica bo zaprosila za denar za katero od reform, priporočenih v okviru evropskega semestra. Za izplačilo »nagrade« bo reformo morala izpeljati največ v treh letih.

V prvih 20 mesecih bo za financiranje reform razpoložljiva že polovica zneska. Ključ za delitev med članicami je le število prebivalcev. Tako je največ denarja predvideno za Nemčijo (2,04 milijarde) in Francijo (1,66 milijarde). V prihodnjih fazah sprejemanja predloga bodo bolj siromašne članice predvidoma zahtevale upoštevanje še drugih meril, kot sta razvitost ali stopnja brezposelnosti. Po delitvi na podlagi števila prebivalcev je za Slovenijo predvidenih dvakrat po 51 milijonov evrov. Pridobila bo lahko še del denarja, ki ga druge članice ne bodo porabile v prvi fazi.

V okviru programa za reforme je še 840 milijonov za tehnično pomoč članicam pri njihovem oblikovanju in izvajanju. Poleg tega bo za pomoč pri približevanju članic EU, ki še niso v evrskem območju, a bi se mu pridružile (denimo Hrvaška), namenjenih 2,6 milijarde. Ker se že množijo kritike, da se s takimi projekti še podvajajo različne strukture v EU, so v evropski komisiji pojasnili, da ima vsaka izmed njih drugačne cilje. Kohezija je namenjena zbliževanju regij po zavitosti in »Junckerjev sklad« je namenjen splošnemu spodbujanju investicij.