Na ulicah že skoraj tretjina prebivalcev

Množični protesti proti političnim elitam v Libanonu trajajo že osem dni. V tem času je šlo na ulice vseh večjih libanonskih mest skoraj milijon in pol ljudi – tretjina prebivalstva. Protesti – posledica radikalne korupcije, nepotizma, klientelizma, oligarhičnega političnega in ekonomskega sistema, nedelujočih javnih servisov in varčevalnih ukrepov – so miroljubni in kreativni, pravi tour de force civilne družbe, ki se je postavila nad, še posebej v Libanonu, zelo občutljive sektaške delitve.

V Libanonu je dolgo vrelo. Gospodarska kriza, ki traja že več let, je najbolj udarila po nižjem in srednjem razredu, elita pa je v tem času še bogatejša. Celoten politični – in ekonomski – sistem v politično in družbeno zelo občutljivi državi sredi osrčja bližnjevzhodnih konfliktov namreč temelji na nebrzdanem bogatenju peščice privilegiranih pripadnikov starih političnih elit – te so se, gospodarji vojne, večinoma oblikovale v času državljanske vojne (1975–1990). Poveljniki sektaških milic, ki za vojne zločine nikoli niso bili kaznovani, so namreč le »prestopili« v politiko ter si državo – in posle – oblikovali po svoje. Od zgoraj navzdol.

Pri množičnih protestih z nastavki revolucije je vedno nujen droben, a simbolen sprožilec. V libanonskem primeru, v katerem so ulice nazadnje resneje brbotale pred štirimi leti, je bila to odločitev vlade, da bo zaračunavala – sicer brezplačne – telefonske klice prek aplikacij whatsapp in viber, ki sta v Libanonu zelo priljubljeni. Družbena omrežja so zagorela, toda razlogi za eksplozijo nezadovoljstva so se že dolgo kopičili. Od padca vrednosti libanonskega funta do dviga cen bencina in kruha, do nepobranih gora smeti na sredozemskih obalah, do neskončnih prometnih zamaškov in vrst pred bankomati, do vedno novih davščin, do redukcije elektrike in pitne vode, do enormnega državnega dolga (86 milijard dolarjev oziroma 150 odstotkov BDP), do grozljivih požarov, ki so pred dvema tednoma zajeli libanonske planine in jih oblasti zaradi nekompetentnosti – in pomanjkanja opreme, posledice varčevanja na napačnih mestih – niso mogle dovolj hitro ukrotiti …

Pozivi k odhodu politične elite

Ljudje so se pred dobrim tednom dni množično odzvali spontanim pozivom na ulice. Takoj so začeli – enotno in povezano – klicati k odhodu politične elite, novim volitvam (zadnje so bile lani spomladi), sprejetju novega volilnega zakona, ki ne bo le produciral (in regeneriral) enih in istih prevarantov, k pravični ekonomiji … Ulice Bejruta, predvsem tiste najbolj ikonografske, so se spremenile v množični spektakel, ki mu nista mogla do živega niti (predvidljiv) izbruh policijskega in vojaškega nasilja ter nazadnjaška in predvsem brutalno oportunistična podpora vodje šiitskega gibanja Hezbolah šejka Hasana Nasrale oblastem. Še več – Hezbolah, država v državi, ki je z lažno skromnostjo in vrednotami v jedru gnilega političnega sistema, zakonite mafije, je poslal na ulice svoje zamaskirance, a so jih protestniki hitro odkrili in pregnali.

Padel je zid strahu, padla je apatija. Protestniki, ki med drugim zahtevajo, naj si politiki takoj močno znižajo plače, so zaprli številne ceste. Že več dni so zaprte tudi šole in banke. Poteka splošna stavka. Protesti niso le v prestolnici, temveč tako rekoč po vsej državi. V Tripoliju, Halbi, dolini Beka, v Balbeku, Sidonu, Tiru in južno od reke Litani, na ozemlju pod nadzorom Hezbolaha. To je za Libanon nekaj novega. Nič pretirano novega pa ne bi bilo, če bi vladni kabinet pod vodstvom Saada Haririja dejansko odstopil – prastar in vulgaren politični sistem namreč zagotavlja, da bi isti ljudje, krivci za kaos v državi, lahko že čez noč in z nekaj zamenjanimi ministri sestavili novo vlado. Mimogrede: v Libanonu je 58 odstotkov bogastva v rokah odstotka prebivalcev. Polovica prebivalcev skupaj premore le odstotek celotnega bogastva. »Ne smemo dopustiti, da bi se vladajoči razred še naprej reproduciral. Libanonska oktobrska revolucija se mora nadaljevati,« je dejala Rima Mažed, pomožna profesorica sociologije na Ameriški univerzi v Bejrutu.