Na daljavo

Civilizacijsko in tehnološko smo že pregloboko v »pametnem« času, da bi o delu razmišljali ozko in okostenelo. Če nam tega z znanimi praksami, kot so flexible working, coworking …, že zdavnaj ni povedala napredno gibka tujina (ali pa okretne mednarodne korporacije), kjer ima človek vtis, da razvojno manj tacajo na mestu, in kaj šele da bi družbeno, celo ideološko hodili rikverc, nam lahko to zdaj dopove pandemija.

Po svoje je paradoksalno, kajti strah pred boleznijo nas drži trdno pri miru, in vendar sili v fleksibilnost: čeprav delamo na daljavo, od doma, je – v poklicih, kjer je to seveda mogoče – delo postorjeno enako kot prej in nič slabše, neredko celo bolje. Zadovoljen delavec je najboljši delavec.

Pri francoski neprofitni organizaciji Malakoff Humanis, ki deluje na področju socialne zaščite podjetij in posameznikov, so opravili anketo o delu na daljavo v času karantene. Rezultati so pokazali, da dela od doma skoraj 40 odstotkov zaposlenih v zasebnem sektorju, polovica med njimi prvič v življenju in skoraj dve tretjini stoodstotno, kar 73 odstotkov pa si jih želi, da bi lahko od doma opravljali službo tudi v prihodnje.

Na gibkem zahodu, kjer mislijo na delavca in, roko na srce, pametno na stroške, bi rekli: stari blabla ali spet nič novega. Mar ne pojejo že ptički, kako ključna so za ustvarjalnost občutja miselne svobode in energetsko spodbudno delovno okolje, pa kako dragocena sta intimni čas in zdravo okolje, kajti prvega nam vedno primanjkuje, drugo pa je ekološko že preveč načeto?

Ni se treba strinjati s hvalnico dela od doma, saj ni nič samo črno-belo – 45 odstotkov francoskih anketirancev ima, odkar delajo doma, težave pri ločevanju med zasebnimi in profesionalnimi urami –, toda kakovost soustvarjanja je v odprtem dopuščanju možnosti: za čim bolje opravljeno skupno delo v družbi prihodnosti.