Mučno iskanje modela za reševanje sporov na Balkanu

Proces Brdo-Brioni se je v desetih letih izpel. Dosežek platforme je, da balkanski voditelji, tudi če na multilateralnih srečanjih raje zrejo v krožnik, kot da bi iskali rešitve odprtih vprašanj, gledajo drug drugega prek mize in ne prek puškinih cevi.

Sloveniji in Hrvaški ni uspel cilj, da bi brez pomembnejših evropskih partneric odigrali kohezivno vlogo na Zahodnem Balkanu. Tudi zaradi mejnega spora med državama, ki se je zdel najbolj rešljiv med ozemeljskimi spori na Balkanu. Ker spor še zastruplja slovensko-hrvaške odnose, je padlo v vodo upanje evropske diplomacije, da je našla učinkovit model reševanja globoko zakoreninjenih konfliktov v regiji.

Proces Brdo-Brioni je pokazal, da Slovenija v Evropi ne pomeni veliko. To je potrdil predstavnik EU za dialog Beograda in Prištine Miroslav Lajčak, saj v ekipo ni vključil nobenega slovenskega strokovnjaka za regijo. Balkanski voditelji upoštevajo Ljubljano, če ocenijo, da jim to koristi. Res pa je bila to prva takšna platforma, ki ji je sledil tudi berlinski proces.

Drobiž v mednarodnih odnosih

Predsednik Borut Pahor sklicuje srečanja na ravni, na kateri ni operativnih pristojnosti. V enakem položaju je njegov hrvaški kolega Zoran Milanović, čeprav si prizadeva, da bi imela Hrvaška predvidljive sosede. Tudi zaradi poskusov relativizacije ustaštva, ki je sestavni del javnega diskursa. Večina predsednikov ne predstavlja pomembnega političnega faktorja na domačem dvorišču, še manj v mednarodnih odnosih.

Kosovskega predsednika Hashima Thaçija bremeni tudi hipoteka vojnih zločinov.
Zagrebški vrh z deželami Zahodnega Balkana, ki je bil zamišljen kot vrhunec hrvaškega predsedovanja svetu EU, ni prinesel širitvenega napredka. Čeprav se je pred desetletjem zdelo, da se evropska vrata odpirajo regiji, je evropska perspektiva Balkana negotova. Regija je še naprej siva lisa sredi Evrope.

V EU ni videti pripravljenosti na nove širitve v razumnem roku, čeprav je perspektiva članstva v EU pomembna za varnost in stabilnost v regiji. EU izgublja zanimanje za regijo in reševanje njenih notranjih težav, kar dokazuje inflacija institucij, ki so same sebi namen. Berlinski proces, ki je po petletnem zastoju in kontaminaciji premaknil širitveni proces z mrtve točke, je laboratorij za testiranje pripravljenost regijskih držav za povezovanje, preseganje sporov in napredek na evropski poti.

Vojni zločini v ameriškem predalu

Balkanski voditelji so s figo v žepu obljubljali, da bodo pustili zgodovinske spore za seboj, krepili dialog in spravne procese. Namesto preseganja problemov in povezovanja se zatekajo k zaostrovanju odnosov, ki so na čedalje nižji ravni med Zagrebom, Beogradom in Sarajevom ter Beogradom, Prištino in Podgorico. Kljub vzporedni poti, ki jo je kanclerka Angela Merkel ponudila regiji, je veliko bolj verjetno, da bo znova aktivna ameriška administracija dosegla več kot evropska diplomacija.

Čeprav je kosovski premier Avdullah Hoti odpovedal pot v Washington, kjer naj bi na povabilo posebnega odposlanca ameriškega predsednika Richarda Grenella, ki bi rad zagotovil Donaldu Trumpu zunanjepolitični uspeh, obnovili dialog z Beogradom, Priština ne bo tvegala zavezništva z ZDA. Obtožnica tožilstva posebnega sodišča za vojne zločine na Kosovu v Haagu proti Thaçiju, ki je čakala v predalu na primeren čas, je oblika učinkovitega pritiska na uporniške kosovske vojne voditelje.

Zaostritev odnosov namesto sprave

Svetovalec za območje jugovzhodne Evrope in Zahodnega Balkana Borut Šuklje je za Delo povedal: »Najprej je bilo veliko pričakovanje srbskega premiera Zorana Đinđića. Bil je prepričan, da je mogoče vse narediti hitro. Zato je bil Beograd prostor, kjer si, preden so ga ubili, čutil, kako se vrti Zemlja. Obiski najvišjih predstavnikov evropskih držav so se vrstili in vsi so prinašali sporočila o Srbiji kot državi, ki postaja del EU. A le Đinđić je znal hladno brati sporočila. Vedel je, da bo Srbija in z njo celotna regija le nekaj časa predmet zanimanja evropskih vlad in ameriške diplomacije. Vedel je, da mora popolnoma sodelovati z mednarodnim sodiščem za vojne zločine v Haagu, pognati gospodarstvo, zajeziti državno korupcijo, spoštovati mednarodno vladavino prava ter rešiti vprašanje Kosova. Đinđić je ocenil, da lahko države Zahodnega Balkana kmalu po letu 2005 postanejo del EU.«

Po njegovi smrti so se datumi pomaknili v neoprijemljivo prihodnost. Evropska perspektiva je izgubljala moč. Šuklje je pojasnil, da se je po Pahorjevi zamisli tu začela slovenska diplomatska iniciativa, proces Brdo. Kasneje se je iz ne povsem jasnih vzrokov preimenovala v proces Brdo-Brioni. To je bil odziv na ponovno zaostritev odnosov med državami v regiji, na očitno izginjanje pripravljenosti za regionalno spravo in sodelovanje. Povod za Pahorjevo pobudo je bil dogovor s hrvaško vlado, da ne bo več prejudicirala in potvarjala državne meje s Slovenijo, Hrvaška pa bo tako imela odprta vrata v EU. Ta dogovor se je končal s sporazumom o arbitraži, je spomnil Šuklje.

Novodobni balkanski »new deal«

Sporazum naj bi postal vzorec, kako je mogoče nakopičene regijske težave reševati z medsebojnimi pogajanji ter kompromisi in ne z njihovim prenašanjem na veliko bruseljsko mizo. Če je bil proces Brdo-Brioni politično orodje, mu je Angela Merkel leta 2014 dodala gospodarska in podjetniška dopolnila. Načrt je bil stabilizirati regijo, ne le s političnimi mehanizmi sprave in dogovarjanja o odstranitvi težavnih in bolečih posledic jugoslovanskih vojn, temveč tudi s sodelovanjem pri velikih infrastrukturnih projektih. Predlagala je načrt za gospodarski zagon Balkana, novodoben balkanski »new deal«. Zaradi velike krize je vse zastalo. Tudi proces Brdo-Brioni, saj je Hrvaška zanikala dogovor o arbitraži s Slovenijo. Podobno kot vse bilateralne dogovore o meji, dosežene na dolgoletnih pogajanjih z vladami Janeza Drnovška.

Pahor je sestanek predsednikov države v tej regiji sklical v posebnem času. Evropska in ameriška diplomacija sta znova odprli vprašanje popolne normalizacije odnosov Srbije s Kosovom. Srbski predsednik Aleksandar Vučić in Hoti naj bi pripotovala v Ljubljano neposredno po sestankih v Washingtonu. Najverjetneje bodo ameriški posredniki iskali regijske rešitve, zlasti odnosov Beograda s Prištino, z oprijemljivimi gospodarskimi mehanizmi. S prilagojenimi načrti, ki jih je predlagala kanclerka.

Dogovor Vučića in Hotija bi moral biti hiter in zavezujoč. Pa je Hoti odpovedal prihod v Washington. Dejal je, da bo ostal doma, ker je specialno tožilstvo za vojne zločine vložilo obtožnico proti Thaçiju. »Rezultata ljubljanskega sestanka zato ne moremo poznati. Pahor je ujel pravi čas, ko bo treba znova pokazati na razliko med zaželenim članstvom balkanskih držav v EU le zaradi ugodnosti in evropskega pritoka denarja ter dejansko nujno vsebino za polnopravno članstvo. Predvsem popolno spoštovanje vladavine prava«, je sklenil Šuklje.

Temeljni kamen odnosov EU z regijo

Po mnenju vodje blejskega strateškega foruma Petra Grka je zgodba procesa Brdo-Brioni v bistvu zgodba o vzpostavljanju zaupanja med regijskimi akterji ter med regijo in EU. Kot je poudaril za Delo, je proces nastal v času specifičnih, celo hladnih odnosov med evropskimi državami in Zahodnim Balkanom. Leta 2010 se je zdelo, da je širitev sinonim za neaktivnost in počasno stopicanje na mestu. Grk se je spomnil, da iz tistih časov izvira znamenita krilatica, ki je v določenem segmentu relevantna še danes – »EU se pretvarja, da se širi, in regija se pretvarja, da se reformira«.

Slovenija in takratni premier Pahor sta iskala nišo, ki bi zapolnila vrzel v teh odnosih in predstavljala most med EU in regijo. Grk je z današnje perspektive ocenil, da je bil proces takrat avantgarda in predhodnik vseh drugih iniciativ, ki so nastale na podlagi izkušenj s procesa Brdo-Brioni. Najbolj znan je berlinski proces, ki ni le produkt nemških razmišljanj o odnosih med EU in regijo, temveč ima veliko korenin v procesu Brdo-Brioni. Grk je spomnil, da je bila Angela Merkel gostja vrha Brdo-Brioni v Dubrovniku. Po njegovem se prevečkrat ne zavedamo relevantnosti in smiselnosti naših aktivnosti in angažiranja v in z regijo.

V okviru vzpostavljanja zaupanja v regiji ter med EU in regijo je proces omogočil nekaj do takrat nekonvencionalnega, to je prostor, kjer je lahko mednarodna skupnost poslušala in, kadar je bila na to pripravljena, tudi slišala glas iz regije. Odnos učitelja in učenca je pobuda poskušala uravnotežiti in bila pri tem vsaj delno uspešna. Grk je poudaril: »V desetletju je proces postal eden od temeljnih kamnov v precej zapletenem in mestoma neposrečenem odnosu EU z regijo. Čeprav smo bili v zadnjih desetih letih priča številnim pobudam, novim strategijam in metodologijam, se velikokrat zdi, da smo še vedno na začetku vzpostavljanja rudimentarnega zaupanja v zvezi s ciljem, ki naj bi ga vsi dosegli – članstvo regijskih držav v EU.«

Zaupanje kot pogoj za začetek dialoga

Nepravično bi bilo trditi, da je regija na istem mestu, kot je bila pred desetimi leti, ni pa se mogoče izogniti občutku, da je bilo narejenega veliko premalo in veliko prepočasi. Najverjetneje bo največji izziv, kako pospešiti procese in reforme, ki jih je pandemija še osvetlila in postavila v ospredje. Obravnavanje izzivov, kot sta gospodarsko okrevanje in vladavina prava, je še posebej pomembno. Grk je poudaril: »V precej nejasnem okolju in zahtevni geostrateški realnosti regije je mogoče zgraditi uspešen odnos samo z jasnostjo in zaupanjem. Ni mogoče pričakovati, da bodo nerešena pretekla vprašanja v regiji reševali v okviru ustaljenih vzorcev in instrumentov. Treba je iskati prostore zaupanja, v katerih se dialog sploh lahko začne.«

Po njegovem je pretvarjanje, da težav ni in da bodo izpuhtele same od sebe, če bomo gledali stran in se z njimi ne bomo ukvarjali, zgrešeno in vodi v poglabljanje razlik med EU in regijo. To ni dobro za nikogar. V tej zvezi je proces Brdo-Brioni še kako relevanten in še vedno nujen. Omogoča prostor za dialog, vzpostavitev zaupanja med najvišjimi predstavniki regijskih držav ter državami EU in prostor za odprt pogovor med najvišjimi regionalnimi akterji. To je priložnost za Slovenijo, da v EU še okrepi položaj relevantnega akterja pri aktivnostih EU za čim prejšnji vstop reformirane, vzdržne in demokratične regije v EU, je zaokrožil Grk.