Na današnji dan mineva 98 let od koroškega plebiscita, s katerim je bila določena meja med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) ter Avstrijo. Tajnega glasovanja se je takrat udeležilo 95,75 odstotka volilnih upravičencev, rezultati pa so bili znani tri dni pozneje. Za Avstrijo je glasovalo 59 odstotkov, za priključitev h Kraljevini SHS pa 41 odstotkov.
Pred plebiscitom je bilo v coni A kar 70 odstotkov slovensko govorečega prebivalstva, vendar število ne prikazuje realnega stanja, saj so podatki izhajali iz popisa prebivalstva, ki so ga avstrijske oblasti opravile leta 1910, po vojni pa je sledilo množično izseljevanje.
»Koroški Slovenci so bili že pred plebiscitom, predvsem pa so od takrat zelo prikladni za politična preigravanja, tako lokalna, deželna kot tudi državna. Seveda vedno na njihovo škodo. Prav tako se moramo zavedati, da Slovenija še vedno ni notificirala avstrijske državne pogodbe, to pomeni, da stvari predvsem glede 7. člena še vedno niso jasne. Čeprav je Češki podobno zgodbo uspelo pripeljati do konca, se Slovenija še vedno drži nazaj in svojim zamejcem tako ne daje prave podpore,« pojasnjuje
Peter Mikša, docent zgodovine na filozofski fakulteti, ter dodaja: »Slovenska politika že takrat (pred plebiscitom) ni bila sposobna izvesti neke resne propagandne akcije za uspeh plebiscita, jugoslovanska pa niti ni imela prevelikega interesa, ker je imela preveč dela s kupom drugih mejnih problemov. Avstrijska stran je imela od senžermenskega miru eno leto časa ter so vložili veliko več energije v to, da so prebivalcem prikazali, kako se bo zanje, če ostanejo v Avstriji, življenje izboljšalo.«
Volivci so se tako odločali tudi med znanim nemškim jezikom, katoliškim okoljem in bližino Dunaja kot glavnega mesta ter med tujim srbskim jezikom, cirilico, pravoslavno vero in oddaljenim Beogradom, zato ni tako presenetljivo, da je za avstrijsko stran glasovalo 22.055 volivcev. Za slovenskimi mejami je tako po koroškem plebiscitu ostala desetina slovenskega naroda. Število zamejskih Slovencev se je zdesetkalo, vendar še vedno goreče ohranjajo stik s svojimi koreninami.
graf Foto Delo
Dvojezična šolska kariera se za večino končna po ljudski šoli
»Za Slovenijo je pomembno, da slovenska narodna skupnost v Avstriji pripravi skupna stališča do ključnih tem, saj ima z enotnim nastopom večjo možnost za učinkovito naslavljanje svojih interesov,« so sporočili s slovenskega zunanjega ministrstva. Narodna skupnost bi se tako bolj zavzela tudi za uresničitev pravic, ki so določene z avstrijsko državno pogodbo (ADP).
V 7. členu je zabeleženo, da se v upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske slovenščino poleg nemščine dopusti kot uradni jezik. V vseh okrajih naj bi bile topografske oznake v obeh jezikih, poleg tega imajo predstavniki manjšine pravico do osnovnega pouka v slovenskem jeziku ter do sorazmernega števila lastnih srednjih šol. Po končanem 4. razredu se učenci vpišejo bodisi v nove srednje šole bodisi na gimnazije, kjer pouk slovenščine nadaljujejo kot dodatni ali izbirni predmet.
V letošnjem šolskem letu se je na območju manjšinskega šolskega zakona na dvojezične ljudske šole vpisalo 2031 otrok, na nove srednje šole se jih je prijavilo 347, Zvezno gimnazijo za Slovence, kjer celoten pouk poteka v slovenščini, pa obiskuje 586 otrok. Pouk v slovenskem jeziku poteka še na trgovski akademiji, ki jo letos obiskuje 253 srednješolcev, ter na zasebni srednji in višji šoli za gospodarske poklice Šentpeter, kjer je letos za šolske klopi sedlo 138 dijakov.
Dvojezično območje na Koroškem po podatkih zavoda za šolstvo vključuje 75 šol na vseh stopnjah, na katerih se več kot 30 odstotkov učencev udeležuje dvojezičnega pouka. Omembe vreden pa je tudi vrtec Naš otrok – Unser Kind, ki je nastal na podlagi samoiniciative staršev. Ker v nobenem javnem vrtcu ni bilo mogoče organizirati dvojezične skupine, je skupina staršev leta 1977 ustanovila zasebno društvo. Leto pozneje je vrtec v prostorih Mohorjeve hiše v Celovcu tudi uradno odprl svoja vrata, zdaj pa na leto sprejme do 35 otrok.
»Vsako leto se prijavi od 12 do 15 otrok preveč, ki jih žal ne moremo sprejeti. Opažamo tudi, da se povečuje trend vpisov iz Slovenije, predvsem z gorenjskega konca in tudi s slovenske Koroške,« je pojasnila
Katarina Pajnič, članica odbora zasebnega dvojezičnega vrtca. V vrtcu v približno enaki meri uporabljajo slovenski in nemški jezik, saj je načelno vsak dan v tednu namenjen enemu jeziku.
Gorazd Wakounig. FOTO: Katarina Pajnič
»Slovenščine sem se naučil že doma, v družini, nemščine pa sem se učil šele v ljudski šoli, pri nas v Kotmari vasi. V dvojezičnem vrtcu v Celovcu sem se učil obeh jezikov. Doma v družini govorimo vedno samo slovensko, v šoli, obiskujem 2. letnik Slovenske gimnazije v Celovcu, govorim s Slovenci samo slovensko, z Nemci, ki tudi obiskujejo slovensko gimnazijo, pa nemško. Na žalost se zelo veliko mladih koroških Slovencev ne zaveda, da je bila Koroška pred sto leti in več večinoma slovenska. K sreči imamo še vedno družine, ki ohranjajo slovenski jezik na Koroškem. V ljudskih šolah se na žalost ne govori veliko slovensko, odvisno od števila Slovencev v posameznem kraju, nekje več, drugje manj, zato pa se v slovenski gimnaziji slovenščina že več uporablja med otroki in tudi med učitelji. Večinoma prihajajo koroški Slovenci na slovensko gimnazijo s podeželja, Celovec je precej nemški. Učenci prihajajo iz Sel, Podjune in Občine Železna Kapla. Rad hodim na Slovensko gimnazijo in sem zelo ponosen, da sem koroški Slovenec!«
Gorazd Wakounig, 12 let
Manjka urejena predšolska vzgoja
»Za dobro pridobivanje jezikovne kompetence potrebujemo neprekinjeno jezikovno izobrazbo od vrtca do mature. Na dvojezičnih ljudskih šolah so zagotovljeni zelo dobri pogoji za učenje slovenskega jezika. Prav tako na novih srednjih šolah. Žal pa ponudba v vrtcih ni zagotovljena v vseh občinah na območju slovenske manjšine,« poudarja
Sabina Sandrieser, avstrijska deželna šolska nadzornica in vodja oddelka za manjšinsko šolstvo.
Poleg tega se narodna skupnost spopada s številnimi ovirami. Zunaj območja manjšinskega šolskega zakona pouk slovenščine lahko poteka v okviru izbirnih predmetov, vendar so sredstva za zagotavljanje tega zelo omejena. »Dodatni izzivi so tudi na področju ponudbe ustreznih učbenikov in učnih pripomočkov, saj manjkajo ustrezna učila za pouk slovenščine, ki bi ustrezala novim učnim načrtom,« je še dodala Sandrieserjeva, ki meni, da se pri mladih zanimanje za učenje slovenskega jezika z leti le povečuje.
»Ovire, ki so jih imele starejše generacije, pri mladih pojenjujejo. Vse bolj se odpirajo za zgodovino in kulturo slovenskega naroda ter se zavedajo pomembnosti večjezičnosti,« pravi sogovornica, ki na oddelku za manjšinsko šolstvo sodeluje tudi v projektu priprave potujoče razstave o manjšinskem šolstvu v Avstriji, ki bo spomladi na voljo vsem izobraževalnim ustanovam na Koroškem.
Živa Wakounig. FOTO: Katarina Pajnič
»Slovenščine sem se naučila doma, v družini, nemščine pa sem se začela učiti pri 15 mesecih v jaslih. Hodila sem v dvojezični vrtec v Celovec, kjer sem se učila slovenščine in nemščine. Zdaj hodim v 2. razred ljudske šole v Kotmari vasi. Doma v družini govorimo vedno samo slovensko, v šoli govorim s Slovenci slovensko. Slovencev je v naši šoli zelo malo. Z Nemci, ki jih je največ, govorim nemško. Vsi otroci v razredu se že drugo leto učijo slovenščine in imamo vsak drugi dan pouk samo v slovenščini. Naslednji dan je pouk samo v nemščini. Slovenščine se rada učim, saj se vedno naučim kaj novega. V našem slovenskem društvu Gorjanci v Kotmari vasi sodelujem pri slovenski lutkovni igri. Igram sovico Julijo. Kmalu bomo imeli premiero in se že veselim.«
Živa Wakounig, 7 let
Komentarji