Merklova o Trumpu in »resni krizi multilatelarizma«

Nemška kanclerka Angela Merkel je pred srečanjem zunanjih ministrov Nemčije, Francije in Velike Britanije z iranskim zunanjim ministrom Mohamedom Džavadom Zarifom, ki ga je zaradi ameriške razveljavitve iranskega jedrskega sporazuma za danes v Bruslju sklicala evropska zunanja ministrica Federica Mogherini, močno zaostrila ton do Washingtona.

»Multilateralizem je v resni krizi,« je na enem izmed zborovanj konec tedna dejala Merklova. Opozorila je, da ZDA pod predsednikom Donaldom Trumpom niso razveljavile le jedrskega sporazuma z Iranom ampak tudi klimatski sporazum, hkrati pa izpodbijajo tudi različne trgovinske sporazume. »Če bo vsak delal samo še tisto, kar mu je všeč, je to zelo slabo sporočilo za svet,« je dejala kanclerka in izrekla do zdaj najostrejšo kritiko na Trumpov račun.

V Berlinu si bodo sicer še vedno prizadevali za sodelovanje z ZDA. »Pripravljeni smo se pogovarjati, se pogajati in, če bo treba, tudi prepirati o naših stališčih,« je dejal zunanji minister Heiko Maas. Da čezatlantsko partnerstvo, čeprav Trump pri jedrskem sporazumu ni bil pripravljeni upoštevati nobenega argumenta evropskih zaveznikov, ni ogroženo, in da se bo zanj zavzemala »povsod, kjer je to mogoče«, je poudarila tudi Merklova. Vseeno pa odnosi med gospodarsko najmočnejšo članico EU in ZDA ostajajo napeti.

Še ostrejša Mogherinijeva

Čeprav Donalda Trumpa ni direktno omenila, je bila pred današnjim srečanjem do njegove politike zelo ostra tudi Federica Mogherini. »Kadar človek postavlja pod vprašaj vse, kar je bilo doseženo v dvanajstih letih pogajanj, je nemogoče pričakovati, da bi se bil Iran pripravljen na novo pogajati,« je dejala, o Trumpu in njegovi politiki pa namignila, da je »duh časa očitno biti vreščav in prepirljiv, pri tem pa uničevati in demontirati vse dosežke preteklosti«.

V takem bruseljskem ozračju, nastrojenem predvsem proti Trumpu in njegovi politiki, se danes začenjajo pogovori zunanjih ministrov Nemčije, Francije in Velike Britanije z iranskim zunanjim ministrom o tem, kako kljub ameriškemu izstopu ohraniti veljavnost jedrskega sporazuma.
 

Tudi iranski ultimat EU

Evropa se je namreč znašla v precepu. Tudi v Teheranu so ji v nedeljo dali le 60 dni časa za odgovor, kako misli po ameriškem izstopu zagotoviti veljavnost sporazuma. Evropski gospodarstveniki so večinoma mnenja, da bi bilo treba ta rok najprej podaljšati na vsaj 90 dni, potem pa naslednje tri mesece maksimalno izkoristiti, kot je dejal nemški gospodarski minister Peter Altmaier, za prepričevanje Američanov, da je treba najti drugačno rešitev. Morebitne ameriške sankcije proti podjetjem iz tistih evropskih držav, ki bodo vztrajale pri jedrskem sporazum (in predvsem za to gre), bi bile namreč katastrofalne, škodile pa bi vsem.

Zunanji ministri vseeno vztrajajo, da je treba sporazum z Iranom zaradi njegovega pomena za jedrsko varnost (ne le na Bližnjem vzhodu) na vsak način ohraniti. S tem se strinjajo tako v Berlinu kot v Parizu in Londonu. Nemški zunanji minister Heiko Maas zagotavlja, da je sporazum nenadomestljiv in da bo Nemčija pri njem vztrajala, francoski zunanji minister Jean-Yves Le Drian opozarja, da brez njega ni mogoč boj proti širjenju jedrskega orožja, da se bo dogovora z Iranom držala, pa je v nedeljo znova potrdila tudi britanska ministrska predsednica Theresa May.
 

Obljube Moskve in Pekinga

Iranski zunanji minister Mohamed Džavad Zarif je pred današnjim prihodom v Bruselj obiskal tudi ostali dve stalni članici varnostnega sveta in podpisnici jedrskega sporazuma Kitajsko in Rusijo. V Pekingu je od zunanjega ministra Wang Yija dobil zagotovilo, da je »edino objektivno, pošteno in odgovorno stališče, vztrajati pri sporazumu«, kar bo Kitajska tudi storila, podobne obljube pa je iranski zunanji minister včeraj dobil tudi v Moskvi, kjer se je sestal s šefom diplomacije Sergejem Lavrovom.

Kljub tej enotnosti pa bo sporazum, če ZDA kot največja partnerica iz njega izstopijo, težko ohraniti. V primeru Trumpovih sankciji proti podjetjem iz držav, ki bodo pri sporazumu vztrajale, se čez noč lahko znajdemo v trgovinski vojni, ki bi pokopala še tiste zadnje kančke medsebojnega zaupanja, transatlantizma in multilateralnega odločanja, za katerega se očitno zavzema samo še Evropa.