Med skrivnim in očitnim

V Pekingu, kjer se nenehno dogaja nešteto stvari, nihče še opazil ne bo, da poteka pomembno zasedanje, na katerem se odloča o tem, po kateri poti mora velika dežela nadaljevati svoj galop proti statusu svetovne supersile.

Od ponedeljska do četrtka bo zasedal Centralni komite Komunistične partije (CKKP) z vsemi svojimi 370 rednimi in občasnimi člani, na dnevnem redu pa so vsa ključna vprašanja, od katerih bo odvisna usoda nacije.

Vse, kar se dogaja okoli zasedanja, je ovito v skrivnost, značilno za čase velikih izzivov. Ne bi bilo prav trditi, da je kitajska enostrankarska oblast v krizi zato, ker se nemiri v Hongkongu še vedno ne umirjajo, ali zato, ker prihajajo iz Bele hiše namigi, da ameriška politika do Kitajske ne bo nič bolj blaga, celo ne v primeru, če bi jo predsednik Donald Trump predčasno zapustil.
Je pa zaradi tega pritisk na partijsko vodstvo toliko večji, potekanje plenuma pa toliko bolj skrivnostno.


 

Kaj se bo zgodilo leta 2022

To je četrti plenum, odkar je imela največja politična stranka na svetu (ki ima 90,6 milijona članov) pred natanko dvema letoma svoj 17. kongres. Zdaj bodo številne odločitve, ki so jih takrat sprejeli, znova preučili. Ena od najpomembnejših je tista, s katero so odpravili število mandatov za generalnega sekretarja CKKP in s tem sedanjemu partijskemu voditelju Xi Jinpingu omogočili, da vlada do konca življenja.

Čeprav javnost ni bila obveščena o dnevnem redu zasedanja, viri opozarjajo, da bo partijska elita načela vprašanje, kaj se bo zgodilo leta 2022, ko se bo končal drugi Xijev petletni mandat. Xi si očitno želi ostati na tej funkciji ali morda celo obnoviti naziv »predsednika partije« (torej »voditelja«, kot se glasi natančnejši prevod kitajske besede »zhuxi«), ki so ga sicer imeli Mao Zedong in njegova dva namestnika – Hua Guofeng ter Hu Yaobang.



Glavna tema plenuma bodo znova reforme, vendar bi lahko te tokrat pomenile korak nazaj, da bi se omogočil skok naprej. Xi poskuša vse očitneje zbrisati jasno črto med partijo in državo, čeprav je bila ta do njegovega prihoda na oblast eden glavnih projektov reformistov. A sedanji partijski vodja je prepričan, da je centralizacija oblasti bistven pogoj za izvajanje ključnih sprememb in vstop v novo fazo razvoja, v kateri bi lahko Kitajska prevzela vlogo ne le območne, temveč tudi svetovne sile.

Velik del zasedanja bodo posvetili ideologiji, le da se tokrat govori o »ideološki inovaciji«, kar nima kdove kakšne zveze z marksizmom, leninizmom in Mao Zedongovo mislijo. Komunistična partija je pod velikanskim notranjim pritiskom prav zaradi tega, ker je pred 27 leti religijski značaj svoje ideologije nadomestila s svežnjem konkretnih obljub: da bo izkoreninila revščino, da bo državo pripeljala do blaginje in moderne družbe, da bo na mesec poslala človeka, da bo prevlado osrednjega cesarstva razširila tudi v vesolje, da bo izpeljala nacionalno združitev (s Tajvanom) in da bodo Kitajci v vsakem pogledu postali ponosni državljani napredne civilizacijske sile.
 

Bistvo partijskega sistema

»Ideološka inovacija« mora odpreti nov prostor za prestrukturiranje državnega sektorja, da bi se našlo odgovor na upočasnjevanje rasti in poiskalo pot iz trgovinske vojne, ki še vedno poteka med Pekingom in Washingtonom.
Trgovinski pogajalci obeh držav so se v petek pogovarjali po telefonu in ugotovili, da »prva faza« napredka v smeri kompromisa poteka dobro in da se je s tem povečalo upanje, da bi lahko sporazum podpisali 16. novembra, ko se bosta Trump in Xi v Čilu sestala na zasedanju Skupine za azijsko-pacifiško gospodarsko sodelovanje (Apec).



Dan pred tem je imel ameriški podpredsednik Mike Pence govor, posvečen politiki do Kitajske, pri čemer je, čeprav je azijsko silo imenoval za »tekmico«, poudaril, da v Washingtonu ne težijo k »prekinitvi odnosov« z drugo največjo gospodarsko silo sveta. Beseda »engagement« (vključevanje v sodelovanje) je znova zazvenela kot glavni okvir, v katerem se bodo v prihodnje razvijali kitajsko-ameriški odnosi.

Da bi se iz nekoliko blažjega ameriškega stališča izoblikovala dokončna rešitev trgovinskega spora, pa bo moral partijski plenum sprejeti pomembne odločitve. Bo Kitajska še naprej subvencionirala svoje izvoznike? Bo spoštovala intelektualno lastnino? Se bo bolj iskreno lotila vprašanj kratenja človekovih pravic? In najpomembnejše od vsega – bo »ideološka inovacija« pomenila tudi reformo samega bistva partijskega sistema?