Med prvimi stotimi najbolj onesnaženimi mesti na svetu jih je 99 v Aziji

Dva dni pred začetkom letnega zasedanja ljudskega kongresa je bil Peking siv. Gre za prav poseben odtenek sive, ki med seboj poveže nebo in zemljo in zaradi katerega so obrisi poslopij skorajda grozljivi.



Konec prejšnjega tedna so celo razglasili oranžni alarm, ki ljudi opozori, da si morajo, če gredo ven, obraz zaščititi z masko. Ko so se v glavnem mestu začeli zbirati ljudski odposlanci, pa je nebo postopoma postajalo vse bolj modro, skozi meglice se je celo pokazalo sonce, na koncu pa se je zrak očistil, in to po političnem ukazu. Oziro ma zaradi številnih restrikcij gradbenih del pod vedrim nebom, omejitve vožnje z vozili, ki onesnažujejo okolje, in ustavitve proizvodnje v nekaterih tovarnah v bližini mesta.
Prav v času, ko je nebo nad Pekingom postalo modro – resda z rahlim odtenkom umetne čistoče –, je bil objavljen seznam najbolj onesnaženih mest sveta v letu 2018. Nikogar ni začudil podatek, da je med prvimi stotimi kar 99 azijskih mest, še več pa pove dejstvo, da jih je med prvimi desetimi kar devet v Južni Aziji, in to sedem v Indiji in dva v Pakistanu. Na osmem mestu je kitajski Hotan.

Ko se s kurzorjem pomikamo od desetega mesta navzdol, se znova vrstijo v glavnem indijska mesta, med katerimi se za hip pojavita Bangladeš (Daka je na 17. mestu) in Kitajska (Kashar je na 19. mestu), od 30. mesta dalje in vse do konca dolgega seznama pa prepričljivo prevladujejo kitajska mesta.



Zanimivo pri vsem tem je, da je, medtem ko je indijsko glavno mesto New Delhi na 11. mestu, Peking šele na 122. mestu, in čeprav stopnja onesnaženosti očitno kaže stanje uspešnega gospodarskega razvoja, se je kljub temu smiselno vprašati, ali je tudi preoblikovanje vremena, s čimer se Kitajci intenzivno ukvarjajo, eden od načinov zboljševanja kakovosti zraka v kitajski prestolnici.
 

Kaj sploh je preoblikovanje vremena?

Gre za različne tehnike manipuliranja z vremenom – od posipavanja oblakov s srebrovim jodidom pa vse do vgradnje velikanske mreže za pridobivanje dežja nad območjem na Tibetanski planoti, ki se razteza na 1600 milijonih kvadratnih kilometrov. Kitajci so naravo že zdavnaj poslali v pokoj in nebo ter oblake vzeli v svoje roke. Od ustanovitve komunistične republike ni minilo niti celo desetletje, ko so začeli leta 1958 raziskovati, kako bi lahko spremenili podnebne razmere, da bi le-te ustrezale, na primer, kmetom ali vojakom. Dvajset let pozneje so ustanovili tudi Akademijo za meteorološke znanosti, v kateri je bilo samo na oddelku za preoblikovanje vremena zaposlenih skoraj 40.000 ljudi, ki so bili razporejeni po vsej državi.

In bolj ko je onesnaženost v kitajskih mestih dosledno sledila gospodarskemu vzponu, bolj uspešni so bili znanstveniki v uradih za preoblikovanje vremena. Očistili so zrak pred olimpijskimi igrami, ki so avgusta 2008 potekale v Pekingu, in 1. oktobra 2009 prikazali pravi čudež, ko so dan pred proslavo 60. rojstnega dneva republike v skrajno onesnaženem Pekingu dosegli, da se je nebo razbistrilo le dve uri pred začetkom vojaške parade, ki so jo priredili ob tej priložnosti.

Kitajska ni edina država, ki se ukvarja s preoblikovanjem vremena. V klubu modernih Zevsov (ki je bil med drugim tudi bog vremena) je zdaj že 52 držav, ki včasih med seboj sodelujejo in izmenjujejo znanje. Južna Koreja je tako prejšnji teden napovedala, da bo s Kitajsko sodelovala pri poskusnem ustvarjanju umetnega dežja, ministrstvo za okolje v Seulu pa načrtuje namestitev velikih čistilcev zraka v glavnih mestih te države, ki je vse pogosteje na udaru kislega dežja in oblakov prahu, polnih majhnih, a strašno škodljivih trdih delcev, ki prihajajo prav iz Kitajske.

Če sodimo po seznamu najbolj onesnaženih, bi bilo za Indijo in Pakistan veliko pametneje, da bi prav tako začela sodelovati pri čiščenju zraka, namesto da se obmetavata z bombami v Kašmirju ali okoli njega. Če se ne bosta resno lotila problema onesnaženja, se tako ali tako skozi smog kmalu sploh ne bosta več videla. In vse jedrske grožnje bodo postale nesmiselne.