Jajce – Približno 3000 ljudi se je danes zbralo v bosanskem mestecu Jajcu, ob sotočju Vrbasa in Plive in obujalo spomine na rojstvo nekdanje SFRJ pred 76 leti. Vihrale so zastave s peterokrako zvezdo. Borčevske organizacije iz vseh nekdanjih bratskih socialističnih republik so ob tej priložnosti pred spomenik padlim partizanom položile 55 vencev. Slovensko delegacijo je vodil podpredsednik ZZB za vrednote NOB Bojan Pahor.

Danes se je v Jajcu plesalo kolo in pelo partizanske pesmi, a iz grl skupine Slovencev (iz Slovenije je prišlo približno 150 ljudi) je bilo slišati tudi Slakovi pesmi o čebelicah in V dolini tihi. Med udeleženci je bilo tudi precej mladih ljudi, ki niso bili deležni krutosti balkanskih vojn v začetku 90. let prejšnjega stoletja in tudi o Avnoju in o njegovem pomenu ne vedo ničesar.



Da je bilo nekoč lepo, so slišali od svojih staršev, kar je tudi razlog, da so se manifestacije, ki v Jajcu poteka vse od leta 2008, tudi udeležili. Dobro je bil obiskan tudi Muzej Avnoja, ki si ga je bilo mogoče danes ogledati brezplačno. Po besedah direktorice muzeja Emsade Leko, so lani čez celo leto zabeležili 18.659 obiskovalcev, do 25. novembra letos že 20.357 obiskovalcev, med katerimi prevladujejo Slovenci in Hrvati. 

Spomini na dobre stare čase

»To je rojstni dan naše bivše Jugoslavije in radi se srečujemo s podobno mislečimi tovariši iz vseh jugo republik. Gre preprosto za nostalgijo na nekdanje čase, ko je delavec precej bolje živel, kakor živi danes,« je na vprašanje, zakaj se tradicionalno udeležuje te prireditve odgovoril Jože Jeram iz Cerknega. Med množico ljudi smo srečali nekdanjega pripadnika JLA Avdijo Rožajca iz Vareša (BiH), ki je v začetku 70. letih prejšnjega stoletja, ko je služboval v Goriških Brdih, s svojimi vojaki na Sabotinu postavil napis Tito, ki še danes jezi nasprotnike NOB in italijanske fašiste. Razliko med življenjem zdaj in v socialističnih časih vidi predvsem v tem, da zdaj ni svobode.



»V Titovih časih so Jugoslovani brez vize lahko odpotovali v 127 držav, družil si se lahko s komer koli, zdaj pa ne morem oditi niti na Kosovo,« je povedal Rožajac. Dodaja, da nekoč ni bilo brezposelnosti, njegova otroka sta fakultetno izobražena, a ker se v BiH nista uspela zaposliti, sta odšla s trebuhom za kruhom v Avstrijo in Češko. Predstavnik slovenske borčevske organizacije Pahor množičnost manifestacije v Jajcu vidi predvsem v nekdanjem skupnem boju jugoslovanskih narodov proti okupatorju in domačim izdajalcem. »Bratstvo in enotnost je trajala vrsto let, po letu 1991, ko so nas politiki med sabo malce skregali, se druženje z istomislečimi ljudmi zadnji desetletji spet dogaja in se bo tudi v prihodnje,« je prepričan Pahor.



Lastnik bosanskega podjetja Jasmin Halilović iz Zenice, ki se tega antifašističnega zborovanja udeležuje že vrsto let, upa, da se bodo narodi Jugoslavije nekoč spet združili. Obžaluje, da je nekdanja država razpadla, ki je ljudem omogočala brezplačno šolstvo, socialno in zdravstveno zavarovanje in kar je po njegovem trdnem prepričanju še posebej pomembno, ljudje so se imeli radi, ne glede na nacionalno pripadnost.

Ljudje bežijo iz Jajca

Na današnji prireditvi smo srečali Zdravka, ki se je pred nedavnim z družino vrnil v to srednjeveške mestece. Po njegovih besedah je bilo pred nesrečno vojno v začetku 90. let prejšnjega stoletja v lastništvu Srbov skoraj tretjino vseh stanovanj v Jajcu, danes v mestu živi vsega 50 pripadnikov te nacionalnosti. »Dokler imaš v žepu sto bosanskih mark (50 evrov op. p.) te nihče ne vpraša kdo si in kaj si. Težave nastanejo za tistega, ki denarja nima in potem je čisto vseeno ali si Hrvat, Bošnjak ali Srb. Potem si pa res v težavah,« je na vprašanje, ali prihaja v Jajcu do mednacionalnih napetosti odgovoril naš sogovornik Zdravko.



Dodaja, da se 76 let po Avnoju ljudje množično izseljujejo, ter da v mestu ne moreš dobiti nekoga, ki bi ti v kopalnici denimo položil ploščice ali zamenjal dotrajano vodovodno cev, saj so vsi tisti, ki nekaj znajo in veljajo, odšli v tujino. »V BiH imamo trinajst vlad in vse te birokrate, ki nič ne deljajo, le ljudem otežujejo življenje, je treba preživljati. Tej državi je usojeno, da umira na obroke,« dodaja Zdravkov prijatelj Huso, po narodnosti Bošnjak.

Občinska pomoč ne pomaga

Da problem izseljevanja ne samo mladih posameznikov ampak celih družin resnično obstaja, je za spletno Delo potrdil jajški predsednik občine (župan) Edin Hozan (SDA). »Izseljujejo se celo take družine, ki z mesečnimi prejemki daleč presegajo povprečno mesečno plačo delavca. Pri naši zgodbi ne gre za ekonomske migrante ampak za ljudi, ki preprosto niso zadovoljni s politično situacijo v državi, zaradi česar tudi ne vidijo nobene prihodnosti več. Za razrešitev tega problema, ki je resnično pereč, bo precej več morala postoriti država BiH,« je prepričan Hozan, sicer član vladajoče stranke SDA. Po popisu prebivalstva iz leta 2013 je v občini Jajce živelo 27.500 ljudi.



Hozan pravi, da nima podatkov, koliko ljudi se je v zadnjem času izselilo, da pa v občini zdaj ne živi več kakor 20.000 ljudi. Tudi v letošnjem občinskem proračunu je na voljo pol milijona evrov za samozaposlitev in za pomoč brezposelnim. Vsak od 200 študentov na leto prejme po 500 evrov, prav tako tudi subvencionirajo plačilo obresti mladim podjetnikom ob najemu bančnega posojila za zagon podjetja in subvencionirajo obrestno mero kupcem stanovanj, je povedal Hozan. Pomagajo tudi Srbom, ki se želijo vrniti. Zdaj tudi z občinsko pomočjo gradijo pravoslavno cerkev svete Matere Božje na ulici Maršala Tita, ki je bila med zadnjo vojno porušena. Za to naložbo, ki je v pristojnosti Srednjebosanskega kantona in federacije BiH, je občina v dveh letih prispevala 45.000 bosanskih mark (22.500 evrov).

Zgodovinska dejstva

Drugo zasedanje Avnoja je bilo za Slovence brez dvoma pomembno, saj je potrdil njihovo zahtevo po priključitvi Primorske, je prepričan zgodovinar dr. Jože Pirjevec. »Zanimivo, da je to vprašanje zastavil že Kočevski zbor odposlancev na začetku oktobra leta 1943, a ga je Edvard Kardelj utišal zaradi protesta Kominterne, in da ne bi jezili vodstva komunistične partije Italije. Tudi odločitev hrvaškega Zavnoha o priključitvi Istre, Reke in drugih hrvaških ozemelj, ki jih je anektirala Italija, je Josip Broz Tito takrat ostro kritiziral,« je povedal Pirjevec.



In kaj se je med oktobrom in koncem novembra leta 1943 spremenilo? Pirjevec odgovarja: »To, da je po kapitulaciji Italije, vlada, ki ji je načeloval maršal Pietro Badoglio, zbežala iz Rima na jug pod zaščito Anglo-Američanov. Pri tem ni opravila nobene revizije fašizma, posebno kar zadeva njegovo politiko do Jugoslavije, in je celo vključila v svoj ustroj vojna zločinca Maria Roatto in Maria Robotttija. Ko so zaradi jugoslovanskega protesta Roatto vendarle postavili pred sodišče, mu niso sodili za grozote, ki jih je počenjal v Ljubljanski pokrajin in v t. i. Neodvisni državi Hrvaški (NDH), temveč za njegovo predvojno delovanje. Jasno je bilo, da se Italijani ne nameravajo odpovedati rapalski meji. V tem kontekstu je bilo treba reči odločno besedo, kar so predstavniki Avnoja takrat tudi storili,« je povedal Pirjevec. Po njegovem prepričanju drugo zasedanje Avnoja ni bilo demokratično, saj o svobodni diskusiji ni bilo ne duha ne sluha. Vse odločitve je namreč že pred tem sprejel politbiro KPJ s Titom na čelu.



»Zame je največji manko v dejstvu, da niso jasno določili, kako bo delovala jugoslovanska federacija in se niso soočili s problemom Srbov v NDH. To je bila tudi čer, na katero je kasneje nasedla jugoslovanska barka,« je prepričan Pirjevec.