Med idejami »trdnjave« Evrope in Evrafriko

»V prihodnjih desetletjih četrti evropskih mest z evroafriškimi karakteristikami, kot so Marseille, Bruselj, London ali Barcelona, ne bodo več izjema, temveč pravilo. Afriški migranti bodo zagotovili velik del evropske delovne sile, afriška glasba in hrana bosta integralni del evropske kulture in kulinarike. Migracijski tokovi ne bodo zgolj enosmerni, Evropejci, ki se nadejajo novih priložnosti, se bodo preselili v Lagos, Casablanco, Nairobi in Kinšaso.«

Britanski antropolog, pisatelj in publicist Alexander de Waal vidi prihodnost evropske celine v združevanju z Afriko in formiranju tako imenovane Evrafrike. Za to naj bi obstajali zgodovinski in predvsem aktualni razlogi, celini naj bi bili kompatibilni in predstavljali naravno celoto, vsekakor je po njegovem to veliko bolj racionalno in smiselno povezovanje kot različne globalne naveze. »Izbira med 'trdnjavo' Evropo in Evrafriko je lažna oziroma predstavlja zgolj izbiro med zanikanjem in priznanjem realnega stanja, Evrafrika je naša demografska in kulturna usoda in namesto da to nujnost ignoriramo, je treba narediti vse, da bo projekt uspešen,« je poudaril de Waal.

Za zdaj zagovornikov projekta, ki predvideva, da se bo v treh desetletjih v Evropo priselilo okoli 200 milijonov Afričanov, ni prav veliko. Tudi sicer so tovrstne številke najbrž nesprejemljive celo za največje zagovornike migracij, zlasti absurdna se zdi de Waalova trditev, da se bodo tudi Evropejci množično selili v Afriko in da bo na koncu to tako rekoč enovita celina. Ne nazadnje so to le izpeljanke nemških zamisli iz 19. in prve polovice 20. stoletja, ko je seveda bila Afrika v kontekstu Evrafrike mišljena zgolj kot podrejen teritorij, namenjen izkoriščanju surovin in cenene delovne sile, kar bi – kljub načeloma plemenitim namenom – verjetno povzročilo tudi tovrstne sodobne poskuse.

 

Do konca stoletja štiri milijarde Afričanov

In vendar bo Afrika v tem stoletju predstavljala velik migracijski pritisk na Evropo, v primerjavi s katerim se zdi današnje stanje, ki ga mnogi ocenjujejo za kritično, še zelo benigno. Razlogov je veliko, na prvem mestu je izjemna rast prebivalstva. Od leta 1970 do danes je število prebivalcev Afrike štirikrat naraslo, do leta 2050 se bo – po zelo konservativnih ocenah – še podvojilo in se bo na tej celini gnetlo že 2,5 milijarde ljudi, do konca stoletja pa bo Afričanov že štiri milijarde. Rodnost afriških žensk se znižuje (pred pol stoletja je Afričanka v povprečju rodila sedem otrok, danes pet), vendar je obenem strmo padla smrtnost, zato je razmerje med številom novorojenih in umrlih še vedno štiri proti ena. Ker se je medtem rodnost presenetljivo znižala v Aziji in Južni Ameriki (v povprečju tam ženska rodi le še dva otroka), v ZDA in Evropi pa je tradicionalno nizka, bo kmalu vsak tretji Zemljan Afričan.

K eksodusu bodo ob čedalje težjem ekonomskem položaju veliko prispevali tudi kronična politična nestabilnost, korupcija, nepotizem in vsesplošna represija, ki sega od zmernih, kar nekako »folklornih«, do najbolj brutalnih in zločinskih oblik. Po mnenju nekaterih je tudi to kolonialna dediščina. Publicist Dwayne Omovale iz Ekvatorialne Gvineje je poudaril, da je postkolonialna Afrika po institutu vladanja drugačna od predkolonialne, kjer naj bi poznali specifične, vendar dovolj učinkovite mehanizme za preprečevanje despotskega vladanja. To je verjetno stvar razprave, Afriko v predkolonialnem obdobju bi težko označili za zgleden primer miru in sožitja, veliko imperijev iz tega obdobja je zaznamovala absolutistična, praviloma tudi tiranska vladavina, gotovo pa se celina zadnjega pol stoletja opoteka od enega do drugega političnega eksperimenta, vsak izmed teh pa se praviloma konča s poraznimi rezultati.

Kolonializem kot večna hipoteka zahodnega sveta ne more za nedoločen čas zagotavljati alibija za samovoljo diktatorjev. Ali kot je opozoril kenijski novinar in publicist Dannish Odongo: »Številne azijske države so bile nekdaj pod kolonialno vladavino, odkar so se je otresle, se niso samo izjemno gospodarsko razvile, dosegle polno politično suverenost in nacionalno samozavest, temveč so se nekatere po ekonomskih in političnih standardih tudi povsem približale nekdanjim kolonizatorjem ali jih celo presegle.« Tudi v posameznih afriških državah je mogoče zaznati pozitivne premike ter oblikovanje skromnega, toda ne nepomembnega srednjega razreda, ponekod zaznavajo celo zelo visoko gospodarsko rast, vendar splošna slika ostaja klavrna.

Socialistični milijarderji

Po zadnjih podatkih Svetovne banke se je statistično obseg revščine zmanjšal, zato pa je naraslo število ekstremno revnih, kar je znova posledica zelo hitre rasti prebivalstva. Tukaj je tudi izredno velika razslojenost, kar sedem od desetih držav, ki so najvišje na lestvici socialne neenakosti, je afriških. Praviloma so najbogatejši v večini afriških držav prav politiki oziroma samodržci, ki so (bili) na oblasti (oziroma njihove družine in potomci) kar nekaj desetletij. Neredko so med njimi takšni, ki so uvajali radikalne »socialistične« reforme, edini, ki so od njih profitirali, pa so bili sami. Med najbogatejše Afričane spadajo dolgoletni predsednik Angole José Eduardo dos Santos, čigar premoženje je ocenjeno na kar 20 milijard evrov, Uhuru Kenyatta, sin prvega kenijskega predsednika Joma Kenyatte, pa predsednik Ekvatorialne Gvineje Teodoro Obiang Mbasogo, nečak voditelja državnega udara iz leta 1979 in diktator z najdaljšim stažem vladanja, prihodnje leto bodo v državi »praznovali« 40 let njegove vladavine. Tukaj je še nekaj ducatov sedanjih in nekdanjih diktatorjev, ki imajo pod palcem »le« nekaj sto milijonov evrov.
Obeti za demokratične spremembe so slabi. Po mnenju Femija Falane, nigerijskega odvetnika in aktivista za človekove pravice, to ni zgolj problem očitnih tiranij, temveč tudi navidezna demokracija, ki je kljub volitvam, parlamentu ter različnim državnim institucijam, ki naj bi zagotavljale pravno varstvo in človekove pravice, praviloma zgolj prikrita diktatura. Glede na zelo visoko stopnjo represije in vsesplošno medijsko cenzuro Falana vidi edini izhod v preseganju »kulture strahu«, množičnih civilnih gibanjih ter stalnih pritiskih z demonstracijami in državljansko nepokorščino, saj drugače ne bo sprememb.

 

Potni listi brez vrednosti

To bodo dolgotrajni procesi z negotovim izidom, zato se bodo migracije nedvomno stopnjevale oziroma so že zdaj zelo intenzivne, le da jih na Zahodu komaj zaznamo. Medtem ko je iz podsaharske Afrike od leta 2010 do danes v Evropo in ZDA prišlo poldrugi milijon ljudi (begunci in migranti z Bližnjega vzhoda so druga zgodba), je v okviru notranjih afriških migracijskih tokov zapustilo državo kar 20 milijonov ljudi. To ni zgolj beg pred vojnami in preganjanjem, temveč predvsem iskanje boljšega življenja, vendar tudi tukaj nastajajo blokade. Morda je najbolj simptomatičen primer Južna Afrika, kjer je Nelson Mandela po prevzemu predsedniške funkcije velikodušno odprl meje, vendar so se zaradi velikega navala priseljencev te kmalu zaprle, državljani večine afriških držav pa zdaj za vstop v to najbolj razvito državo na celini potrebujejo vizum.

Prav potni list Južne Afrike je (ob miniaturnih Sejšelih in Mavriciju) edini v Afriki z mednarodno veljavo oziroma je s tem potnim listom mogoče potovati v številne države brez vizuma. Afričanom tako ne preostane drugega kot nelegalne migracije, kar v večini primerov pomeni zapleteno, drago in naporno, pogosto celo smrtno nevarno potovanje. Zlasti ker so prva postaja arabske države, tam pa ob vseh verskih in etničnih konfliktih prevladuje rasističen in poniževalen odnos do črnske populacije. V članku Rasizem – umazana skrivnost arabskega sveta egiptovsko-ameriška novinarka in publicistka Mona Eltahawy opozarja, da Arabci sicer glasno protestirajo proti »islamofobiji«, lasten šovinizem in rasizem pa povsem spregledajo. Kako obupne so razmere, najbolje kaže okoli pol milijona črncev, ki v suženjskih razmerah životarijo v Libiji.

In vendar se migracije nadaljujejo, presenetljivo pa ni največ stvarnih in potencialnih migrantov iz najrevnejših afriških držav ali tistih, v katerih divjajo vojne. Na prvih petih mestih so Nigerija (tam naj bi se število prebivalcev do leta 2050 povzpelo na 500 milijonov in se bo izenačilo s številom prebivalcev v Evropski uniji), Gana, Etiopija, Senegal in Kenija, v Gani bi se recimo kar 40 odstotkov prebivalstva takoj odločilo za odhod v Evropo ali ZDA, če bi dobilo priložnost. S tem se potrjujejo navedbe Heina de Haasa, profesorja sociologije na amsterdamski univerzi ter ustanovitelja Mednarodnega inštituta za migracije (IMI) na oxfordski univerzi, da imamo opraviti z »migracijskim paradoksom«, saj najrevnejši nimajo niti sredstev niti minimalnih logističnih možnosti za odhod.

 

Za migracije se ne odločijo najrevnejši

De Haas, ki se pri raziskavah ne ozira na politične agende, temveč zgolj upošteva dejstva, je ugotovil, da sta prav gospodarska rast ter dvig izobrazbene ravni najpomembnejša dejavnika pri odločitvi za migracijo, medtem ko skrajna revščina prebivalstvo ohromi. Zato bodo načrti številnih, vključno z najvišjimi predstavniki Evropske unije, da je treba migracije zajeziti z vlaganjem v afriško gospodarstvo, imeli ravno nasproten učinek od načrtovanega, čeprav to ne pomeni, da se pomoč ne bi smela nadaljevati oziroma da je ne bi še izdatno povečali. Najpomembnejša so sredstva, ki jih migranti pošiljajo domov – po zadnjih podatkih iz leta 2015 je bilo takšnih nakazil za 410 milijard evrov, medtem ko je mednarodna pomoč nerazvitim znašala le 161 milijard.

De Haas v študijah tudi demantira zmotne stereotipe o učinkih migracij. Napačno je denimo prepričanje, da bo Afrika z odhodom sposobnejših in bolje izobraženih oziroma »begom možganov« še bolj izgubljena v spirali zaostalosti, saj je obseg migracij za zdaj veliko premajhen, poleg tega veliko Afričanov s srednjo ali univerzitetno izobrazbo doma ne najde ustrezne službe in so brezposelni. Prav tako ne držijo teze, da so migracije z juga na sever nujne zaradi pomanjkanja delovne sile ter demografskih sprememb v Evropi in ZDA, saj problema staranja prebivalstva tako ni mogoče rešiti. Po njegovih navedbah bi morala recimo Nemčija v tem primeru vsako leto sprejeti kar 3,5 milijona migrantov, kar je utopična številka, poleg tega bi morala imeti večina prišlekov vsaj približno ustrezne kvalifikacije in znanja.

Tudi prepričanja o »kraji« delovnih mest so netočna, boji – praviloma za najslabše plačane službe – potekajo skoraj izključno med migranti. Obseg migracij po njegovih analizah v zadnjih 50 letih narašča skladno z rastjo prebivalstva – leta 1960 je bilo migrantov 93 milijonov, danes jih je 260 milijonov – in se statistično ni povečal. Tudi nadzor meja ni, tako kot trdijo nekateri, povsem odpovedal, saj devet od desetih migrantov prestopi meje zakonito. Vendar je tudi de Haas napovedal, da bo obseg migracij v prihodnjih letih in desetletjih eksponentno naraščal, kakšne bi morale biti strategije pri obravnavi tega vprašanja, pa ni jasno.

 

Radikalno nasprotna stališča

Verjetno bomo še naprej priča predvsem političnim oziroma ideološkim polemikam. Kot v zvezi z marakeško deklaracijo, čeprav bo ta v primeru množičnih migracijskih gibanj irelevantna oziroma ne bo presegla praznih formalističnih okvirov, medtem ko se bo kolo družbenih procesov vrtelo po svoje. Nekateri bodo morda pritrdili mnenju ameriškega novinarja in aktivista filipinskih korenin Joseja Antonia Vargasa, da ima vsak človek pravico do izbire svojega doma kjerkoli na zemeljski obli in da so migracije zgolj odsev »zgodovinskega napredka in civilizacijski skok naprej«, drugi bodo bolj naklonjeni tezam britanskega novinarja in komentatorja Douglasa Murrayja, kot jih je predstavil v knjigi Nenavadna smrt Evrope: migracije, identiteta, islam.
Kakorkoli že, po tako imenovanih stoletjih Evrope in stoletju Amerike se – ob nezadržnem vzponu Kitajske – nakazuje stoletje Afrike. Ta ne bo nastopila kot dominantna in superiorna gospodarska, politična, vojaška, tehnološka ali kulturna sila, temveč kot nekakšen osvajalec na podlagi demografske eksplozije. Tako scenarij trdnjave Evrope kot projekt Evrafrike se ob takšnem razvoju dogodkov zdita utopična.