Med homofobijo in militantnostjo obstaja tesna povezava

»Menim, da tega v naši državi ni,« je dejal malezijski minister za turizem Mohamadin Ketapi, ko je obiskal turistični sejem v Berlinu. To je bil njegov odgovor na vprašanje, ali so v Maleziji kot obiskovalci dobrodošli pripadniki skupnosti LGBT+.

Vprašanje se je nanašalo na varnost homoseksualcev in judov, minister pa je pojasnil, da ima vlada odprto politiko do vseh – ne glede na spolno usmerjenost, vero ali kulturne običaje. O skupnosti LGBT+ in o Izraelu, je dodal, »imamo svoje stališče«, se pa od vseh ljudi pričakuje spoštovanje suverenosti države, v kateri bivajo. Kaj bi utegnili člani skupnosti LGBT+ doživeti v Bruneju, potem ko bo danes začel veljati zakon, po katerem bodo homoseksualce kaznovali z bičanjem ali kamenjanjem do smrti, ne zbuja skrbi le med turisti. Zvezdnik George Clooney je pozval k bojkotu devetih luksuznih hotelov, ki so v lasti investicijske agencije sultana Hasanala Bolkiaha, pridružilo se mu je še nekaj znanih osebnosti, da bi vsaj tako protestirali proti krutemu zakonu, ki ga bodo sprejeli po direktivi brunejskega vladarja.

Ne glede na odmeve v medijih bojkot ne bo vplival ne na sultana, ki od leta 2013 uvaja šeriatske zakone s krutimi načini telesnega kaznovanja vseh, ki kršijo pravila konservativnega islama, ne na preostale islamske države tega dela Azije, kjer je čedalje bolj nevarno biti homoseksualec.
 

Živeli bi od turizma, ampak ...

Seveda Brunej ostaja odprt za turiste z vsega sveta, saj bo zakon veljal samo za domače muslimane, ki sestavljajo dve tretjini od približno pol milijona tamkajšnjega prebivalstva. Je pa v tem primeru neizbežno vprašanje človekovih pravic, saj zakon predvideva, da se tatovom odseka dlan, kadar grešijo prvič, če ta prekršek ponovijo, pa še stopalo. Da bi nekoga zaradi spolne usmerjenosti obsodili na smrt, mora o njegovih grehih pričati večja skupina muslimanov.
 

Kaj pa nepošteno bogatenje?

Zanimivo je, da za konservativni islam ni greh nepošteno pridobivanje bogastva, prav tako ne finančne poneverbe. Dvainsedemdesetletni sultan je eden od najbogatejših ljudi na svetu. Po splošnih ocenah je njegovo premoženje vredno okoli 20 milijard dolarjev. Islam ne obsoja njegovega ekstravagantnega življenjskega sloga pa tudi ne njegovega brata Džefrija Bolkiaha, čigar prsti so globoko v finančnih malverzacijah in o katerem je znano, da je pred približno 20 leti, ko je opravljal funkcijo finančnega ministra, poneveril 13,5 milijona evrov državnega denarja. Prav tako ni greh, da nekateri sultanovi hoteli v Los Angelesu nudijo posebne pakete za pare LGBT+. Dobiček je očitno izvzet iz zakonov. Tudi tistih, ki zadevajo vero. Odnos do pripadnikov skupine LGBT+ v Aziji je čedalje pogosteje povezan z vprašanjem »suverenosti« in »identitete« in je skorajda praviloma del širše konotacije državne moči in družbene enotnosti.

V islamskih državah kaznujejo v imenu vere. Lani so v Maleziji obsodili ženski na bičanje, ko so ju zalotili med poljubljanjem, nato sta pred islamskim sodiščem priznali, da sta lezbijki. V ateističnih državah homoseksualcev ne pošljejo pred sodišče, jih pa prezirajo in preganjajo v imenu obnavljanja izgubljene moškosti oziroma ženske pokornosti. Tako na Kitajskem, denimo, moškost skorajda praviloma enačijo s heteroseksualnostjo, ženstvenost pa s tradicijo. Celo družine v mestih sinove vse pogosteje pošiljajo v taborišča za vzgojo »pravih moških«, da bi iz nežnih dečkov izgnali poženščenega hudiča.

Homofobija v družbi in militarizem v politiki velikokrat hodita z roko v roki, pri čemer državo, v kateri se vse bolj bohotita, neizbežno vodita v vrednostne okvire preživete preteklosti. Vse to seveda ne velja samo za Azijo, je pa morda ta celina bolj slikovita od drugih, in to predvsem zaradi licemerstva vladarjev, kot sta brunejski sultan ali malezijski minister za turizem. »Takšnih pri nas ni,« je dejal slednji, čeprav se sam zanaša na moč bambusovega biča, katerega udarci lahko povzročijo, da so grešniki za vedno paralizirani.