Enote samooklicane libijske nacionalne vojske (LNV) pod vodstvom generala Halife Haftarja se – večinoma prek južnih predmestij – približujejo libijski prestolnici.

Mednarodni skupnosti, ki je zakuhala morebiten izbruh novega kroga libijske državljanske vojne, z »diplomatskimi sredstvi« za zdaj ni uspelo ustaviti širjenja konflikta.

Milo rečeno neresno delujejo svetovni diplomati, ko vojaško ofenzivo generala Halife Haftarja, dolgoletnega tesnega zaupnika polkovnika Moamerja Gadafija in pozneje, v izgnanstvu, tesnega sodelavca Cie, ocenjujejo za presenečenje.



Ne general ne njegovi ključni podporniki – Združeni arabski emirati, Egipt, Rusija, Francija in Savdska Arabija – nikoli niso skrivali ambicij po prevzemu vojaškega, političnega in predvsem (naftna polja) ekonomskega nadzora nad že osem let padlo državo.

General Haftar in predstavniki libijske vlade narodne enotnosti, ki jo podpirajo Združeni narodi, nekaj evropskih držav na čelu z Italijo in do neke mere tudi Združene države, bi se morali čez teden dni sestati v mestecu Gadameš na jugu države, kjer naj bi po dolgih letih »ločenega bivanja« vzhodni in zahodni del Libije vendarle dobila skupno vlado.

A pogoji, ki jih je na čelu s predsednikom oblasti na zahodu države Fajezom al Saradžem narekoval Tripoli, za Haftarja kot doslednega Gadafijevega učenca, lačnega absolutne oblasti, niso bili sprejemljivi, zato se je s podporniki – in obenem bogatimi pokrovitelji – odločil, da bo še pred pogajanji na terenu ustvaril »novo realnost«.


 

Haftarjev peklenski načrt

Ofenzive Haftar ni začel šele pred tednom dni, kot je mogoče sklepati iz časopisnih naslovov: veliki marš LNV traja že nekaj mesecev, do zdaj je bil (strateško) dobro osmišljen vsak njen korak. Haftarjeve sile, katerih »baza« je Bengazi, od koder so pregnali islamistične milice, so najprej zasedle ključno naftno infrastrukturo – ekonomsko in esencialno os velike vojaške operacije.

Haftar je po učiteljevem zgledu pridobil podporo številnih plemenskih milic, ki so se pridružile LNV. To tako ali tako večinoma tvorijo plačanci – med njimi so tudi pripadniki nekaterih sudanskih in čadskih uporniških skupin, predvsem tistih, ki jim je ponudil zatočišče prav pokojni Gadafi.

Haftar, ki ima pod poveljstvom okoli 40.000 borcev, je ves čas uspešno širil »bazo«, obenem je vzporedni vladi v Tripoliju vzbujal občutek, da je pripravljen na pogajanja. Na kompromis. Zelo šibke oblasti v prestolnici, ki jih ljudje niso sprejeli z navdušenjem, ves čas pa so odvisne od vojaške podpore milic, ki se po državljanski vojni leta 2011 niso razorožile (to velja predvsem za paravojaške enote iz Misrate), so igrale »njegove igro« in – padle v past. Zdaj Haftar narekuje tempo igre: z zavezniki odloča o ustavitvi ali nadaljevanju vojaških operacij.


 

Tripoli se pripravlja na vojno

To ni nujno slaba novica: možnost, da Libija ne bo zgrmela v nov krog državljanske vojne, ki bi bil katastrofalna novica za skrhano državo, Severno Afriko, Sahel, Bližnji vzhod, begunce in migrante, celotno Sredozemlje, Evropsko unijo in globalne geostrateške odnose, še vedno obstaja.

Ne glede na to, da se po bombardiranju letališča in kopičenju sil prestrašeni prebivalci Tripolija pripravljajo na najhujše, kopičijo zaloge in v svojih četrtih zaradi aktivne odsotnosti delujočih centralnih oblasti – »vlada narodne enotnosti« deluje panično, nekompetentno in zbegano – postavljajo tankovske ovire, urejajo zasilna zaklonišča in razpostavljajo »vaške straže«.

Zelo dobro namreč vedo, da ne morejo računati na resno pomoč milic in vladnih enot v Tripoliju. Toda njeni predstavniki so napovedali udarno protiofenzivo, ki jo je polkovnik Mohamed Gnunu poimenoval »Vulkan jeze«, njen cilj pa naj bi bil po njegovih besedah »očiščenje vseh libijskih mest, v katerih so agresorji in ilegalne sile«.

Njegove besede žal zvenijo le kot molitev za vojno. Ob – znova – patetičnem odzivu misije Združenih narodov v Libiji (UNSMIL) je dejansko vse v Haftarjevih rokah.