Lekcija iz trpljenja in poguma

Zgodbe pričevalcev vojne so poučno grozovite, zato jih je treba vedno znova brati: nekateri veterani druge svetovne vojne so jih, tako kot francoski predsednik Emmanuel Macron in britanska premierka Theresa May, prebirali danes v Portsmouthu v Angliji na slovesnosti ob 75. obletnici izkrcanja v Normandiji. Kakih tristo nekdanjih vojakov in vsi starejši od 90 let so se nato vkrcali še na križarko, da bi (čeprav to ni mogoče) »podoživeli« desantno plovbo iz davnega junija 1944 proti obalam severne Francije.

In zakaj Portsmouth? Zato ker so zavezniki v okviru operacije Overlord od tam krenili čez Rokavski preliv proti tako imenovani Sword Beach, najvzhodnejši od petih normandijskih plaž, izbranih za zgodovinsko največje pomorsko-zračno izkrcanje v noči s 5. na 6. junij leta 1944, ko je na francoskih tleh pristalo več kot 150.000 vojakov zavezniških sil. Po podatkih muzeja in spomenika padlim vojakom v Caenu (Mémorial de Caen) jih je bilo 10.000 ubitih, ranjenih ali pogrešanih.

Na današnji mednarodni slovesnosti v organizaciji Velike Britanije so navzoči predstavniki 16 držav podpisali skupno izjavo v »bran miru v Evropi in svetu, za demokracijo, strpnost in pravno državo« – in zato, da žrtve iz preteklosti niso bile zaman in ne bi bile nikdar pozabljene.


 

Sedanjost je vedno znova na preizkušnji

Obiščite spokojno Normandijo, plaže, kjer so se pred 75 leti izkrcali zavezniki, oglejte si muzej dneva D v Arromanchesu, sprehodite se med brezkončnimi belimi križi ameriškega vojaškega pokopališča ... – in docela pretreseni bodo brez besed ostali tudi otroci. Morda ni nazornejše lekcije o tem, koliko gorja zmore prizadejati človek in koliko je hkrati v njem poguma, plemenite povezovalnosti, požrtvovalnosti.

V noči s 5. na 6. junij leta 1944 so se v Normandiji izkrcali zavezniki in ključno obrnili vojni tok zgodovine. Sedanjost je vedno znova na preizkušnji, da politično ne oskruni zmagovitega razpleta druge svetovne vojne.


 

Samo okrogli prazniki

Ob letošnjem dvodnevnem slavju so se, kot razlagajo francoski mediji, diplomatsko povezale (predvsem) Velika Britanija, Francija in Združene države Amerike, na svetovnem parketu pa so v komemorativno ospredje stopili (odhajajoča) Theresa May, Emmanuel Macron in Donald Trump. Program je natrpan, spominskih slovesnosti na terenu, na Otoku in sploh v Franciji nič koliko, čustva so močna, saj so nekateri veterani še živi, tudi geopolitično obletnica ni neznatna. Včeraj so se voditelji – kraljica Elizabeta II., Emmanuel Macron, Donald Trump, Justin Trudeau, Angela Merkel, Scott Morrison ... – poklonili na mednarodni slovesnosti v Portsmouthu, jutri se bosta, med drugim, v Caenu v Franciji na štiri oči pogovarjala Macron in Trump. Vnaprej je nekatere Francoze vznemirilo, da uradni Pariz tokrat ni pripravil (širše) mednarodne spominske slovesnosti: čeprav se poslavljajo zadnji vojaki, in zatorej v Francijo ni povabil ne Merklove ne Vladimirja Putina (temu ni poslal povabila niti uradni London) kot še marsikaterega voditelja ne. Pred petimi leti, ko so praznovali okroglo obletnico izkrcanja, je bilo drugače, saj je François Hollande sprejel v Normandijo trideseterico najpomembnejših imen sveta, med njimi Obamo, Merklovo, Putina, Porošenka ... V Elizejski palači pojasnjujejo svojo tokratno odločitev s tradicijo (Françoisa Mitterranda), češ, internacionalno slavimo le okrogle praznike.


 

Posušeni hrast

Jutri dopoldne se bo Emmanuel Macron tako na ameriškem pokopališču v Colleville-sur-Meru skupaj s kolegom Trumpom poklonil padlim vojakom in navzočim veteranom, potem pa se bosta najprej na štiri oči in nato na delovnem kosilu v bližnjem Caenu pogovarjala o aktualnih temah: od terorističnih groženj, Irana in sploh krize na Bližnjem vzhodu do trgovinske vojne in priprav na G7 konec avgusta v Biarritzu. Iz Elizeja je vnaprej slišati, da je Američanov prihod Francozu v čast in da so »francosko-ameriški odnosi zelo dobri«, kljub »nekaterim nasprotovanjem«, recimo Macronovemu zagovarjanju ideje o evropski vojski. A videti je tudi drugače naslikano bilateralno razmerje, metaforično je menda povedno, da se je posušil hrast, ki sta ga na zelenici Bele hiše voditelja posadila aprila lani – »kot simbol vzdržljivosti prijateljstva med Francijo in ZDA«. Že nekaj časa je jasno, da med njima ni več začetno poudarjene (Trumpove) fascinacije (nad Emmanuelom kot osebo), škripa pri ključnih vprašanjih, kot so podnebne spremembe, jedrski Iran in vloga EU v svetu; čeprav je, kot v Le Mondu citirajo neimenovani vir iz Elizeja, »Amerika neizpodbitna prijateljica Francije, kljub razlikam in nestrinjanju«. Podobno je bilo že med prejšnjimi administracijami, sploh »pa ni bilo vojaško in varnostno sodelovanje še nikoli tako tesno«.


 

V posmeh krvaveči sedanjosti

Naslednja informacija za nekatere najbrž ni na mestu, in vendar številne kritike realpolitike bode v oči: v teh dneh – ko svet komemorativno opominja, kako so se pred 75 leti prelomno izkrcali zavezniki, in je znova slišati opozorila, češ, vojna morija se ne sme ponoviti – je v pravkar objavljenem letnem poročilu francoske vlade brati, da je Francija lani prodala za 9,1 milijarde evrov orožja, vojaške opreme nasploh, letal in drugega (polovico na Bližnji vzhod). Ker se je v primerjavi z letom 2017 prodaja povečala za skoraj tretjino, je oblast z »odličnim izkupičkom« zadovoljna. Zato pa so ogorčeni nevladniki, kajti med največjimi naročniki so Indija, Savdska Arabija, Katar, Egipt ... Francija da tako sokrivdno pripomore k človeškim tragedijam, ki jo Savdska Arabija, denimo, izvaja v Jemnu, ali k egiptovski represiji nad lastnim prebivalstvom.



Politično obračanje v preteklost ter poklanjanje padlim in preživelim herojem vojne je nujna lekcija iz humanizma. Želeti si je, da je politično ne bi bilo mogoče cinično brati kot posmehovanje sedanjosti na krvavečih (nezahodnih) koncih sveta. Še zdaleč ne le po francosko ...