Lahko je v Franciji postati policist

Namesto da bi policist v uniformi in z orožjem za pasom preprečeval nasilje,­ ga neredko širi. Zakaj? Zato ker v Franciji človek preveč zlahka stopi v policijske vrste. Tako vsaj trdi Valentin Gendrot, ki se je pri 29 letih infiltriral v pariško policijo, v njej deloval več kot dve leti in svoje izkušnje popisal v knjigi­ Flic ​(Kifeljc, založba Goutte d'or); pred dnevi je izšla v Franciji, potem ko so jo menda natisnili v Sloveniji.

Kar je razkril v knjigi in zdaj pojasnjuje v medijih, denimo v spletnem intervjuju za Konbini, ni prijetno in je zoprno za policijo. Na primer: znašanje, celo izživ­ljanje manjšine policistov nad temnopoltimi, Arabci in migranti v revnih četrtih ni le prazno stereotipiziranje, ampak pogosta praksa, ki jo tolerira policijska večina, tako na vertikalni ravni, hierarhično, kakor horizontalno, med kolegi. Da sirena marice včasih glasno tuli in vse utripalke delujejo samo zato, ker se objestnemu policistu »mudi« na drugi konec mesta na malico, ni le mit, ampak neredko dejanska predrznost. Kakšno žensko, ki se pred nasilnim part­nerjem in grožnjo, da jo bo ubil, zateče na policijo, pristojni v resnici pošljejo domov, češ naj spet pride, ko se bo ponovilo ... Sporno je posploševati, zato Gendrot popisuje, kaj je v policiji ­narobe, in ne obsoja.

 

Odprava tabujev

Prvi večji tabu, na katerega opozarja, je nasilnost policistov, drugi pa slabe razmere, v katerih delujejo: od dotrajanih prostorov do razdrapanih avtomobilov in drugega materiala. A sporen je že začetek: kako postati policist. Ko se je Gendrot vpisal v policijsko »šolo«, je po kratkih 12 tednih usposabljanja oblekel uniformo, si opasal orožje in odšel na teren. Lahko se je lotil dela, čeravno se je o družinskem nasilju, denimo, podučil na predavanju, ki menda ni trajalo več kot tri ure. Ko so čez mesece ugodili njegovi prošnji, da bi »pokrival« socialne četrti v 19. pariškem okrožju, sploh ni znal ravnati s pištolo, zato je preveril na ­youtubu ... Še bolj tragičen je lahko konec: kako se posloviti kot policist. »Lani si jih je 59 vzelo življenje,« opozarja avtor, kar je po številu samomorov drugi najbolj obremenjujoč poklic v Franciji. »Čeprav se navzven zdi, da policijski sindikat in ministrstvo za notranje zadeve ščitita zaposlene, je razkorak med vodstvom in navadnimi policisti ogromen.«



Na knjigo Flic zdaj opozarjajo številni mediji doma in na tujem, kakor tudi na problem novačenja francoskih policistov v zadnjem obdobju, po terorističnih napadih 2015. Poveden je načrt iz leta 2016 takratnega ministra za notranje zadeve Bernarda Cazeneuva, češ da bo še istega leta in prav tako 2017. policijsko šolanje končalo po 4600 varuhov reda, medtem ko jih je bilo leta 2012 le 488. Podobno kot pod Françoisom Hollandom tudi pod Emmanuelom Macronom množično in po hitrem postopku rekrutirajo policijski kader in osebje za žandarmerijo: že 6100 od 7500, kolikor so jih napovedali na ­začetku mandata.
A po Le Mondu je treba spomniti, da je med kriznim zategovanjem pasu, ko je bil predsednik Nicolas Sarkozy, približno 10.000 policistov in orožnikov še hitreje izgubilo delo ... Da so spremembe nujne, je poleti, zavedajoč se problematike, za Le Point opozoril novi minister za notranje zadeve Gérald Darmanin. ​

Notranji boji

Valentin Gendrot je zdaj razcepljen. Po eni strani razmišlja kot policist: poklic mu je zlezel pod kožo, tudi on se je vedel nasilno kot kolegi, jih pri spornem znašanju nad temnopoltimi državljani ščitil, kajti v policiji »ni izdajstva« ... Po drugi strani čuti kot novinar: za dobro ljudi pripoveduje resnico. Če sodimo po odzivih na francoskem Amazonu, so nekateri navdušeni, drugi bralci pa se sprašujejo o namenu knjige: je to morda počez oblatiti sistem, ki ga državljani potrebujejo? Da so revne četrti velikih mest že tako getoizirane, da si v marsikatero ne upajo več niti varuhi reda in miru, je prav tako splošno znano.