Kraljičina skrivnost? Ve, kdaj molčati

Predsednik republike Borut Pahor se bo danes, na drugi dan svojega uradnega obiska v Združenem kraljestvu, srečal s kraljico Elizabeto II. Monarhinja na Otoku velja za poosebitev stabilnosti, nekateri v njej vidijo celo rešitev za težave britanske politike in zmedo, povezano z brexitom. Toda kakšne so njene dejanske moči in pristojnosti?

Slovenija in Združeno kraljestvo sta politična sistema z dvema različnima ustavnima tradicijama. Ena njunih skupnih značilnosti je pretežno ceremonialna vloga njunih voditeljev. Medtem ko so pristojnosti predsednika republike v Sloveniji jasno določene z ustavo in zakoni, je položaj na Otoku precej bolj zapleten.

Britanska kraljica ohranja pomembne ustavne pristojnosti, določene s konvencijami, ki v nekaterih primerih segajo več stoletij v preteklost. »Osnovna ustavna konvencija določa, da so dejanja monarhinje vedno omejena z željami predstavnikov vlade. Povedano drugače, monarhinja se mora ravnati po usmeritvah premiera,« je vlogo kraljice Elizabete II. za Delo pojasnil Robert Blackburn, profesor na londonski univerzi King's College in ena vodilnih britanskih avtoritet na področju ustavnega prava. Ta konvencija po njegovih besedah velja tako v primeru potrjevanja zakonov, ki jih sprejme parlament, kot pri imenovanju ministrov, ki jih predlaga vladajoča politična stranka oziroma tista, ki v spodnjem domu parlamenta obvladuje večino poslanskih glasov.





Poleg ceremonialne ustavne vloge monarhinja opravlja tudi pomembno praktično vlogo pri spodbujanju dobrih odnosov z drugimi državami, potuje na obiske v tujino (od lanskega leta to nalogo opravljajo mlajši člane kraljeve družine) in gosti tuje državnike, je pojasnil profesor Blackburn. V to kategorijo kraljičinih obveznosti spada tudi njeno današnje srečanje z Borutom Pahorjem.

Zadnji branik ustave

Čeprav so njene pristojnosti omejene z voljo njenih ministrov, kraljica Elizabeta II. po mnenju pravnih strokovnjakov še vedno igra vlogo zadnjega branika britanske nekodificirane ustave. »V britanski politični kulturi si je težko predstavljati, kako bi te njene moči kadarkoli prišle v veljavo,« poudarja profesor Robert Hazell z univerzitetnega kolidža v Londonu (UCL), »toda v negotovem ozračju brexita takšnih ocen ni več mogoče podajati s tako veliko gotovostjo kot nekoč«.



Kraljica skladno s svojo ustavno vlogo ne komentira aktualnega političnega dogajanja v državi in se vanj ne vpleta. V nekaterih akademskih in političnih krogih se pojavljajo namigi, da bi lahko oziroma morala posredovati v političnih zadevah in tako tudi pomagati pri reševanju britanske težave glede brexita. »Po mojem mnenju je to povsem netočno in zavajajoče,« je opozoril profesor Blackburn, za katerega takšne ideje potrjujejo, kako slabo razumljen je položaj suverena v britanskem ustavnem redu.

»Ustavna in politična realnost je, da bi takšna intervencija monarhinjo vpletla v strankarsko politiko,« je poudaril Blackburn. Stranke, proti interesom katerih bi se kraljica ali njen naslednik postavila, tega ne bi sprejele zlahka. Ustavna kriza, ki bi sledila, bi posledično lahko privedla do »abdikacije ali celo konca monarhije«.