Kot v času, ko sta bila bratstvo in enotnost svetinji

Jablanica – Natanko 75 nageljnov so organizatorji prireditve z mostu v Jablanici zmetali v Neretvo in tako simbolično počastili spomin na 75. obletnico znamenite bitke na Neretvi, v sklopu četrte sovražnikove ofenzive znane tudi kot bitka za ranjence. Prireditve, pospremljene z govori novodobnih politikov in predsednikov borčevskih organizacij, ki so opevali partizanski boj, se je udeležilo približno 5000 ljudi.

Na prizorišču nekdanjih bojev tik ob porušenem mostu čez Neretvo, ki zdaj žalostno propada, se je trlo ljudi iz vseh predelov nekdanje skupne države. Slovesnosti, ki je spominjala na nekdanje preživele čase samoupravnega socializma, so se udeležili tudi nekateri preživeli partizani, ki so spoštljivo spregovorili o svojem nekdanjem komandantu tovarišu Josipu Brozu Titu. Večina ljudi je glasno izražala nezadovoljstvo z demokratično izvoljenimi predstavniki oblasti, ker da od vsega začetka v krvi nastalih državic kradejo in vladajo s spretnim krmarjenjem na krilih nacionalizmov ter bogatijo svoje zmeraj preplitke žepe.

Samo spoštovanje, brez sovraštva

Brez sovraštva do kogar koli in s spoštljivim odnosom do svojih padlih tovarišev se že vrsto let spominske slovesnosti pod hercegovskima planinama Čvrsnica in Prenj v Jablanici udeležuje nekdanji partizan in udeleženec legendarne bitke Hrvoje Mimica iz dalmatinskega Omiša. Živa priča takratnih krvavih dogodkov, ko človeško življenje ni bilo vredno počenega groša in si ga ob najmanjši neprevidnosti kaj hitro izgubil, je povedal, da je prišel podoživet čas, v katerem so številni njegovi tovariši izgubili življenje. Veseli ga, da se manifestacije vsako leto udeležujejo tudi mladi in tako tudi po tri četrt stoletja spomin na »bitko vseh bitk« ne gre v pozabo.

Z nostalgijo se je spominjal tistih težkih trenutkov vojne in tudi s ponosom, da je bil del zgodbe pri reševanju približno 4000 ranjencev. Partizanski poveljnik Josip Broz Tito je namreč takrat ukazal, da ranjencev ne smejo prepustiti na milost in nemilost sovražniku, zaradi česar je dal porušiti most. »Borci smo takrat onemeli. Tudi protestirali smo in bili ogorčeni, saj je bil prav ta most na Neretvi po našem takratnem vedenju edina rešitev. Obkoljeni smo bili in sovražnik je na nas pritiskal z vseh strani. Toda pozneje se je izkazalo, da je bila odločitev pravilna, saj je v najbolj zapletenem položaju znal poiskati rešitev in z ukano rešil svojo vojsko,« se je tistih usodnih trenutkov pred motelom v Jablanici in ob jutranji kavi spominjal borec druge dalmatinske udarne brigade 94-letni Mimica. Nekaj mesecev zatem se je udeležil še bolj krvave bitke na Sutjeski. Kako je preživel vse te grozote vojne, ko je na vsakem koraku kosila smrt, ni znal pojasniti. »Zelo preprosto povedano, imel sem eno veliko srečo, da mi je glava ostala na ramenih,« je rekel nekdanji borec, ki kljub častitljivi starosti vozi avto, v Jablanico pa je pripeljal tudi svojo ženo.

Učenci vsako leto obiščejo muzej

Kljub nič kaj obetavni vremenski napovedi so Jablanico, prijetno hercegovsko mesto, že zarana zasedli ljudje in kofetkali po številnih okrepčevalnicah. Na svoj račun so prišli tudi prodajalci spominkov, ki so ponujali vse, od vžigalnikov do majic, dobro so šle v prodajo tudi zastave nekdanjih socialističnih republik z rdečo zvezdo na sredini in predvsem titovke. »Ko bi bil tak živžav vsaj enkrat na teden, mi ne bi bilo treba prodajati spominkov po drugih krajih nekdanje Juge,« si je veselo mel roke prodajalec iz neke hribovske vasi, ki sodi pod okrilje naravnega parka Blidinje, kjer so posneli tudi del filmskega spektakla Bitka na Neretvi.

Legenda pravi, da to območje pod planinama Vran in Čvršnica pred nasiljem čuva hajduk iz tamkajšnjih ljudskih zgodb Mijat Tomić. Za pravo deviško lepoto teh krajev, oddaljenih od Jablanice približno 25 kilometrov proti Posušju, pa skrbi Diva Grabovčeva, dekle rimskokatoliške veroizpovedi, ki je živela v 17. stoletju. Ker se v času Turkov ni hotela poročiti s Tahir-begom Kopčičem, je ta 20-letno dekle ubil. Pokopana je na planini Vran in njej v spomin so leta 1998 postavili spomenik. Zraven muzeja Bitke na Neretvi in ob pogledu na porušeni most so ljudje veselo rajali. Plesali so kolo in plapolale so zastave v krvi umrle nekdanje države delavcev in kmetov. Donele so partizanske pesmi in vse je bilo nekako videti, kot bi se vrnili v čas gesla, da je treba čuvati bratstvo in enotnost kakor punčico svojega očesa.

Med udeleženci je bil tudi Ibrahim Merdan, ki je predvsem mladim poslušalcem govoril zgodbe, ki jih je doživel v bitki, in objokoval razbitje nekdanje skupne države, ki je končala svojo zgodbo v krvavi bratomorni vojni. Učenci 4. razreda iz mostarske osnovne šole pa so si z zanimanjem ogledali muzej z razstavljenimi spominskimi eksponati. Njihova razredničarka Enisa Pajević je povedala, da v skladu s šolskim programom vsako leto obiščejo muzej, ki je del njihove zgodovine, zato se tega ne sramujejo. Njihov obisk pa je povsem po naključju sovpadel s tradicionalno prireditvijo. »Prav je, da naši otroci vedo, kaj se je med drugo svetovno vojno tu dogajalo,« je povedala učiteljica in takoj po pogovoru z nami odhitela k svojim razigranim učencem.

Direktor se je grdo uštel

Čeprav vedno kam hiti in menda nima časa niti za malico, si je dolgoletni direktor oziroma upravnik muzeja Čamil Cero vzel nekaj trenutkov svojega dragocenega časa. Na vprašanje, zakaj se ni uresničila njegova lanska napoved, da bo do letošnje slovesnosti povsem obnovljen razsuti spominski most čez Neretvo, je odgovoril, da je Elektroprivreda BiH priskrbela približno pol milijona evrov, a je denarja za tako obsežno obnovo premalo. Povedal je, da so električarji objavili štiri javne razpise, na katere pa se ni prijavil nihče. »Upam, da bodo most vendarle obnovili in tako pripomogli k večji obiskanosti tega spominskega kompleksa,« je poudaril Cero.

Muzej je v navzočnosti 100.000 ljudi leta 1978 slovesno odprl maršal Tito. Do leta 1988 si ga je ogledalo tri milijone turistov. Med vojno v BiH je bila uničena izložba objekta, v zadnjih letih spominsko območje spet v večjem številu obiskujejo številni antifašisti z območja nekdanje skupne države. Lani, denimo, si je muzej ogledalo več kakor 25.000 ljudi.

Dovolj jim je lopovov

Zunaj so vihrale zastave, med njimi tudi zapriseženega antifašista Seada Klićića iz Cazina. Partizane in Tita spoštuje zato, ker so osvobodili državo in ljudstvu zagotovili delovna mesta ter ljudem omogočili šolanje. Žalosti ga, ker nekateri ponižujejo pravičen partizanski boj. Nekdanji sistem je dal zgraditi tovarne, novodobni politiki pa samo kradejo. »V vseh 28 letih tako imenovane svobode in demokracije novodobnim fašistom še ni uspelo pokrasti vsega, kar so delovni ljudje in občani zgradili v času socializma,« je prepričan Klićić. Po mnenju pisateljice, upokojene novinarke in partizanske borke Valerije Skrinjar Tvrz so nekoč ljudje živeli predvsem v tovarištvu. »Zaupali in spoštovali smo ljudi, delo in kruh in na tem temelju so se takrat razvijali medsebojni odnosi. Danes žal ni tako, saj vsak gleda samo, kako bo čim več strpal v lasten žep. V mojem času smo si med seboj pomagali,« je sklenila sogovornica iz Ljubljane. Pred spomenik padlim je vence položilo 54 delegacij z območja od Vardarja do Triglava. V imenu zveze borcev iz Sežane ga je položil Bojan Pahor.

Najdražji film

O partizanski epopeji, ki se je v resnici dogajala v začetku leta 1943, je Veljko Bulajić leta 1968 režiral celovečerni film, v katerem so sodelovali številni znani svetovni in jugoslovanski filmski igralci, med njimi Yul Brynner, Orson Wells in Franco Nero, pa legende partizanskih filmov Bata Živojinović, Boris Dvornik, Milena Dravić, Lojze Rozman, Fabijan Šovagović ter med drugimi Pavle Vuisić in Ljubiša Samardžić.

Ruski igralec Sergej Bondarčuk je nastopil v vlogi komandanta topništva Martina iz Slovenije. Gre za najdražji film vseh časov, ki je bil posnet na tleh nekdanje Jugoslavije, saj je menda stal kar deset milijonov dolarjev. Denar zanj je osebno odobril Tito. Na premieri 29. novembra 1969 v Sarajevu sta bila med navzočimi tudi filmski zvezdi Sophia Loren in Omar Sharif. Ker je hotel režiser v filmu sesuti pravi most, so zgradili popolnoma enakega, kakor so ga partizani zrušili 3. marca 1943. Toda eksplozija je povsem zaprašila sceno, zato je bil posnetek neuporaben. Postopek so ponovili, a je bil rezultat enak prejšnjemu. Na koncu so vendarle odnehali in za potrebe filma v zrak vrgli raje maketo mostu. V filmu je nastopilo več kakor 10.000 vojakov nekdanje JLA, uničili so štiri za to priložnost zgrajene vasi in še trdnjavo povrhu.