Obiska dveh ambicioznih voditeljev v minulih nekaj dneh sta veliko povedala o dilemah, pred katerimi se je znašla Azija. Najprej je japonski premier Šinzo Abe v soboto obiskal Fukušimo in v tihi molitvi položil cvetje za duše žrtev cunamija 11. marca 2011. Nato je kitajski predsednik Xi Jinping v torek obiskal Wuhan. S seboj ni prinesel cvetja, pa tudi ne molitve, temveč zgolj sebe, kar naj bi bilo znamenje, da se epidemija koronavirusa končuje.

Ta dva dogodka sta vsilila primerjavo med velikima krizama, tisto, ki so jo Japonci doživeli pred devetimi leti, in to, ki jo na začetku leta 2020 doživlja Kitajska. Obe sta ogrozili svetovno zdravje, načeli temelje varnosti in pustili za seboj pomembna vprašanja, na katera bo svet odgovarjal še vrsto let. In v obeh primerih so se pomešali poskusi, da ne bi takoj razkrili dejanskih razsežnosti katastrofe oziroma epidemije, da se ne bi naraščajoča panika sprevrgla v politične adute ali odprle poti za pomembne spremembe, ki se bodo po vsem tem morda zgodile, morda pa tudi ne.


 

Radioaktivnost in epidemija

Tako kriza s poškodovano jedrsko elektrarno Fukušima Daiči kot pojav koronavirusa sta povezana z naravo in njenimi čudesi, s podnebnimi spremembami in posledicami, ki jim človeštvo namenja premalo pozornosti. Cunami, visok okoli 15 metrov, ki je treščil v jedrsko elektrarno, je resda izzval močen podmorski potres, so pa moč tega vala, ki je bila tako silovita, da je razbila zaščitni zid in poškodovala več reaktorjev, pojasnili s povišano gladino morja, ki je posledica podnebnih sprememb.
Tudi pojav koronavirusa med ljudmi je povezan s trgom v Wuhanu, kjer prodajajo divje živali, vendar vse skupaj vodi do netopirjev, ki prenašajo ta mikrob in se zaradi podnebne otoplitve vse bolj bližajo človeškim naseljem. Divje živali so bile zgolj posrednice.



Tako sta na veliko načinov nevarna radioaktivnost, ki je iztekala iz ranjene jedrske elektrarne, in epidemija bolezni covid-19, ki se je iz Wuhana razširila po svetu, neposredno povezani z najpomembnejšo temo 21. stoletja – kako uskladiti čedalje večjo urbanizacijo in potrebo po gospodarski rasti ter opustošeno območje, ki nam ga pušča vse bolj ogrožena narava.

Te dni sta se prepletli dve krizi v sosednjih državah. Z več kot 1200 primeri okužbe s koronavirusom (696 obolelih je s turistične križarke Diamond Princess, ki se prav tako zdravijo v tej državi) je morala Japonska odpovedati zaznamovanje devete obletnice cunamija, ki je vzel več kot 18.000 življenj. Odpovedali so tudi proslave ob cvetenju japonskih češenj v Tokiu, napovedali so tudi morebitno spremembo poti olimpijske bakle, ki bo prispela na Japonsko 20. marca, šest dni pozneje naj bi se napotila prek japonskih otokov, in to prav iz Fukušime.
 

Nadzor

Tako Xi Jinping kot Šinzo Abe si prizadevata, da bi prepričala svoj narod in svet, da sta krizi pod nadzorom. To naj bi pomenil tudi prihod kitajskega predsednika v Wuhan. Xi se pripravlja na to, da bo razglasil zmago v vojni proti koronavirusu, in njegov propagandni aparat že sestavlja zgodbo o tem, kako ima prav on največ zaslug za to, da se je duh vrnil v steklenico.
Abe poskuša izgovoriti stavek, da je kriza, v tem primeru jedrska, končno pod nadzorom. Največji vzrok za to, da mora olimpijska bakla na pot iz Fukušime in potovati skozi še vedno prazna mesteca tik ob jedrski elektrarni, je prav želja po tem, da bi dokazali, da je zdaj znova vse tako, kot mora biti. Prebivalci, ki so se izselili iz teh mest, niso navdušeni nad takšno propagando. Pravzaprav očitajo vladi, da je pozabila vse poduke, ki se jih je lahko naučila med cunamijem, in da se do širjenja koronavirusa znova vede birokratsko ter z velikimi kalkulacijami – kako bi rešila letošnje poletne olimpijske igre v Tokiu.

Prepletanje kriz je polno globalnih konotacij. Brez jasnega odgovora ni le vprašanje varnosti jedrske energije, temveč tudi vprašanje alternative za čisti vir energije. Še več dilem se je nakopičilo okoli virusa in poti, ki bo vodila nazaj v globalno okrevanje po epidemiji. Ni časa za razglašanje zmag. To je trenutek za intenzivno razmišljanje o tem, kako je nastal tako globok spor med človekom in naravo.