Korak bliže koncu evropske sramote

Bruselj – Notranjim ministrom manjše skupine držav članic EU, nekakšne koalicije voljnih, je na srečanju na Malti le uspelo narediti pragmatičen premik, ki naj bi zagotovil, da bi ladjam z rešenimi begunci in migranti omogočili dostojno izkrcanje.

V Vittoriosi so bili za mizo notranji ministri Francije, Italije, Malte in Nemčije. Pridružila sta se jim finska notranja ministrica Maria Ohisalo in evropski komisar za notranje zadeve Dimitris Avramopulos. »Skupnega papirja« o začasnem mehanizmu, o katerem so dosegli soglasje, še niso objavili, saj naj bi bil uradno predstavljen notranjim ministrom EU na zasedanju 8. oktobra v Luksemburgu.

»Nato bomo videli, katere države so ga še pripravljene sprejeti,« je napovedal malteški gostitelj Michael Farrugia. Ugiba se, da naj bi sodelovalo vsaj ducat držav članic.

Cilj rešitve je, da se ne bi več ponavljali za Unijo in njene vrednote nečastni prizori, ko ladje človekoljubnih organizacij z nesrečniki – številni med njimi so bili trpinčeni v katastrofalnih razmerah v libijskih taboriščih – brezciljno plujejo po Sredozemlju in čakajo dovoljenje za vstop v pristanišča.

Italija je v času notranjega ministra Mattea Salvinija odprla katero od pristanišč šele, ko je dobila jamstva drugih članic, da bodo sprejele migrante. »Strinjamo se, da takšne ad hoc rešitve niso vzdržne,« je povedal komisar Avramopulos.

Kdo je upravičen do premeščanja

Nemški notranji minister Horst Seehofer je pojasnil, da bosta Italija in Malta dobili pomoč. Uskladili so se o pravilih pri sprejemu beguncev, postavljeni so bili roki za njihovo premeščanje. Doseženo na Malti naj bi bilo po besedah Finke Ohisalove kot pilotski projekt, omejen na izkrcanje po operacijah iskanja in reševanja.

Nejasno je še, kakšni bodo odgovori na druga kočljiva vprašanja. Italija je med drugim pričakovala, da bi vzpostavili sistem rotacij za pristanišča, v katera bi vplule ladje z migranti in begunci. Francija je temu nasprotovala. Znano ni niti, kdo je sploh lahko upravičen do premeščanja.

Čez Afriko namreč prihaja veliko ljudi – po neuradnih ocenah vsaj polovica –, ki so gospodarski migranti in ne izpolnjujejo pogojev za azil ali katero drugo obliko zaščite v EU. To vprašanje je kočljivo, saj so izkušnje zadnjih let pokazale, da se pri vračanju ljudi, ki so bili kot gospodarski migranti zavrnjeni, pojavljajo številni zapleti.
 

Znamenje za azilno reformo

Število prihodov po centralni poti čez Sredozemlje se je v zadnjem obdobju krepko zmanjšalo. Do 23. septembra jih je bilo po podatkih UNHCR 6844, lani pa 23.370. V prejšnjih letih so številke presegale 100.000.


Kritiki velikih akcij reševanja bentijo, da so hitri postopki sprejemanja vseh, ki pridejo čez morje, dejavnik privabljanja (angl. pull factor). Kakorkoli že, mehanizem za nujne primere z Malte naj bi bil izhodišče za prihodnjo skupno azilni politiko EU. Seehofer je prepričan, da je po dosežnem sporazumu na Malti verjetnost rešitve za azilno vprašanje na ravni Unije večja.

Zaradi nasprotovanja višegrajskih držav ni bil sprejet sistem, ki bi v kriznih razmeram in veliki stiski v kateri od članic omogočil solidarnostno delitev bremen.