Konec, ki ni prišel prekmalu

Obstajajo utemeljeni razlogi za to, da zgodovina do britanske premierke Therese May ne bo prijazna in da jo bodo njena konservativna stranka in britanski volivci pozabili takoj, ko bo mogoče. Konec terezijanskega obdobja za Združeno kraljestvo ni prišel prekmalu, odpravljanje njegovih posledic pa bo zahtevalo politično inventivnost ter žrtvovanje nekaterih globoko zakoreninjenih prepričanj.

Britanska premierka nekaj ve o žrtvovanju. Na vrh konservativne stranke se je povzpela, ko je prevzela vodenje projekta britanskega izstopa iz Evropske unije, v katerega nikoli ni verjela. V zdaj že ustaljenem poreferendumskem besednjaku je bila »remainerka«, pripravljena na krizno upravljanje države. Vikarjeva hči nikoli ni vodila s srcem, ampak z mešanico ambicije in občutka dolžnosti.

V Westminstru, središču britanske politične moči, je bila pravilo, ne izjema, in to je morda največja težava na poti do uresničitve brexita. Večina članov britanskega parlamenta in britanskih javnih uslužbencev je 23. junija 2016 na referendumu glasovala za obstanek države v EU. Večina nikoli ni verjela in še vedno ne verjame, da je brexit dobra ideja. Razkorak med državljani in njihovimi izvoljenimi predstavniki v tem pogledu ne bi mogel biti večji in Theresa May je bila najjasnejši prikaz tega, odkar je prestopila prag Downing Streeta 10.
 

Velika, nesrečna napaka

Njen mandat je tako od blizu kot z razdalje videti kot velika, nesrečna napaka, v kateri je težko najti omembe vredno svetlo točko, ki bi omilila negativen splošni vtis. Sklicevanje na previsoka pričakovanja, povezana z odločitvijo o britanskem izstopu iz EU, ravno tako ne pride v poštev: premierki je bila zaupana ena sama, res da velika naloga, a je ni uresničila, in skrajni čas je, da dobi priložnost nekdo drug.

Dvainšestdesetletna političarka,­ ki se bo danes umaknila z vrha vladajoče stranke, bo na čelu britanske vlade, dokler torijci ne bodo izbrali njenega naslednika, čigar prvo vodilo bi moralo biti, da ne bo v ničemer posnemal predhodnice, posebno ne pri sprejemanju političnih in strateških odločitev, zlasti tistih, povezanih s pripravami na morebiten neuspeh v izstopnih pogajanjih z EU.



Torijci imajo priložnost, da popravijo napako, ki so jo naredili po umiku Davida Camerona, ter na čelo stranke in vlade izvolijo evroskeptika, ki je od začetka verjel v brexit. Položaj zadnjih treh let, ko je bilo uresničevanje referendumske obljube prepuščeno poraženi strani, ni bil nič drugega kot absurden. Vse kaže, da bi lahko čast vodenja države pripadla nepredvidljivemu Borisu Johnsonu, kar samo po sebi ne bi pomenilo katastrofe. Kot najvidnejši obraz kampanje za izstop iz EU je Johnson eden od redkih politikov, ki lahko reši brexit. Hkrati je edini, kot je pred kratkim zapisal eden od otoških komentatorjev, ki ga lahko pokoplje.

Ko je Theresa May postala vodja konservativcev, je prevzela nase breme razdeljene države in stranke. Tri leta pozneje Združeno kraljestvo ni v boljšem stanju, referendumska obljuba o izstopu države iz EU ostaja neuresničena, konservativci, najstarejša evropska politična formacija, stranka Winstona Churchilla, Margaret Thatcher in Benjamina Disraelija, pa preživljajo eno od največjih kriz identitete v zgodovini.

Zdi se, da lahko gredo stvari po treh letih Therese May samo še na bolje.