Komik, populistka in oligarh

Kijev – Danes bodo Ukrajinci med 39 kandidati izbirali tistega, ki bo prihodnjih pet let vodil državo. Dokončna odločitev bo padla šele 21. aprila po drugem krogu, v katerem se bo favorit Volodmir Zelenski spopadel bodisi s sedanjim predsednikom države Petrom Porošenkom bodisi z nekdanjo premierko Julijo Timošenko.

»Seveda bom glasoval za Zelenskega, saj je edini nov med starimi skorumpiranci,« je sredi Kijeva izjavil mladi natakar Vitalij. Tudi 41-letni komik je za Delo povedal, da so Ukrajinci že siti enih in istih ljudi na oblasti, ki si po osamosvojitvi države zgolj izmenjujejo vladne in opozicijske sedeže, zato so si zaželeli človeka od zunaj: njega. Analitiki niso tako trdno prepričani, da je Zelenski res človek od zunaj. Opozorili so na njegove tesne zveze z oligarhom Ihorjem Kolomojskim, ki ima v lasti televizijo, na kateri je v TV-seriji Sluga naroda Zelenski zaslovel z upodobitvijo navadnega človeka Golobradca, ki mu je kljub uporu oligarhov uspelo postati predsednik države. Tako Kolomojski, ki je s svojim denarjem pomagal vzpostavljati prostovoljske bataljone, potem pa mu je sedanja oblast »v zahvalo« nacionalizirala eno od največjih ukrajinskih bank, kot Zelenski sta vse povezave odločno zanikala.

Resničnost ali fikcija?

Profesorja novinarstva Oleksandra Čekmiševa, ki se ukvarja z vlogo medijev v političnih kampanjah, ni presenetila priljubljenost Zelenskega. »On je bil že narejen proizvod. Zaslovel je s humorjem, ki navdušuje tipičnega postsovjetskega volivca, ki si želi paternalistične oblasti, obvezno revnega predsednika, ki darežljivo pomaga ljudem,« je povedal. Po besedah religiologa Ihorja Kozlovskega so ukrajinski volivci infantilni, saj verjamejo, da se bo po volitvah zgodil čudež in se bo vse čez noč izboljšalo. »Ne vemo niti, kako ta komik razmišlja. To, kar govori, ni več smešno. To ni več komedija, to je že farsa,« je bil oster profesor, ki je skoraj dve leti preživel v uporniških zaporih v Donecku. Direktor nevladnega odbora ukrajinskih volivcev Oleksij Košelj, ki se ukvarja s spremljanjem glasovanj, pravi, da ljudje ne bodo glasovali za politika Zelenskega, temveč za njegovo vlogo predsednika Golobradca.



S Čekmiševom menita, da je glas za komika pravzaprav isto kot glas proti vsem, sam pa pravi, da je virtualna kampanja Zelenskega eksperiment, ki izrablja nezadovoljstvo ljudstva s staro gardo. »Zanje sta Porošenko in Timošenko eno in isto,« je izjavil Košelj. Za nepoučenega opazovalca med politikoma, ki jima je oblast pomagala do večjega premoženja, res ni velikih razlik pri ključnih prozahodnih usmeritvah države. »Princesa oranžne revolucije« je zgolj uspešnejša v dajanju populističnih, a neuresničljivih obljub, kakor je ta, da bo za polovico znižala cene zemeljskega plina za gospodinjstva – te je morala Ukrajina povišati, če je hotela dobiti posojila mednarodnih finančnih ustanov.

Milijonske kampanje

Težava volitev je ogromno nenadzorovanega denarja. Po Košeljevih besedah ni omejitev pri obsegu sredstev v predvolilnem boju ne pri denarju, ki ga kandidati lahko porabijo za oglaševanje. »Zato je politika postala zelo draga, kar zagotavlja enake možnosti, saj številni politiki zaradi pomanjkanja denarja ne morejo kandidirati, čeprav imajo zelo dobre ideje,« je dodal analitik. Včeraj so iz centralne volilne komisije sporočili, da je 44 kandidatov, kolikor jih je bilo sprva registriranih, doslej porabilo za kampanjo 41,85 milijona evrov.

Drug problem je medijska krajina v državi, kjer je še vedno najvplivnejša televizija, najbolj gledani kanali pa so v lasti štirih oligarhov, ki določajo njihovo uredniško politiko. Na njih ni nobene resne razprave ali soočenj kandidatov, še huje je na spletu, ki po besedah neodvisne novinarke Olesje Oleško postaja največji izvor propagande in lažnih novic. Splet je prizorišče ostrih spopadov, v katerih ni možnosti za civilizirano diskusijo, je povedal Čekmišev. Tretja težava je po mnenju sogovornikov hibridna vojna, ki jo vodi Rusija. A ta doslej ni bila uspešna, saj med prvimi tremi kandidati ni nobenega, ki bi ga lahko razglasili za proruskega.

Po Košeljevih besedah je bila velika večina programov kandidatov »levičarskih«, saj so v njih obljubljali darežljive socialne programe, višje plače in pokojnine. »Kar nekaj jih je spominjalo na predvolilni program komunistične partije pred petimi leti, ko se je ta že poslovila od političnega življenja – celo predvolilni slogan sedanjega predsednika,« je razložil volilni strokovnjak. Geslo, ki je zdaj zapisano na velikih Porošenkovih plakatih, je: »Kandidatov je v obilju, predsednik je le eden.« Slogan komunistov je bil: »Strank je veliko, komunisti smo le eni.«