Koliko zagona je še ostalo laburistom?

Kontroverzna odločitev britanske lordske zbornice, da podpre parlamentarno glasovanje o obstanku Združenega kraljestva na enotnem evropskem trgu, ni bila le poraz za konservativno vlado Therese May, ampak tudi za vodjo britanske opozicije Jeremyja Corbyna. 

Med včerajšnjo parlamentarno sejo se je uprlo navodilu vodstva laburistične stranke, naj se vzdržijo glasovanja, kar 80 od 188 laburističnih lordov. Ti so se pridružili nadstrankarski pobudi, ki si je postavila za cilj obdržati državo v Evropskem ekonomskem prostoru (EEA) in tako zmanjšati­ potencialno negativne učinke brexita na britansko gospodarstvo. 

Neizvoljena zbornica je z 245 glasovi za in 218 proti izglasovala dopolnilo k predlogu vladnega zakona o izstopu Združenega kraljestva iz EU, ki zahteva od vlade, da po brexitu izpogaja nadaljnje članstvo države v EEA. »Čas za kolektivno dvoumnost se je iztekel: naši člani in volivci bodo navdušeni nad jasnim znakom, da se ne bomo pridružili torijskemu brexitu,« je po glasovanju za Guardian povedal laburistični poslanec ­Chuka ­Umunna. 

Tako vlada kot vodstvo opozicije nasprotujeta obstanku države na enotnem trgu, saj sta prepričana, da s tem ne bi spoštovala izida referenduma o brexitu. Članstvo v evropski carinski uniji za veliko večino zagovornikov izstopa iz EU poraja enako dilemo. Dolgo jo je tudi za laburiste, dokler se stranka ni odločila, da bo iz političnih razlogov ustvarila nekaj razlike med svojim in vladnim stališčem do enega ključnih vprašanj brexita ter podprla pogajanja z EU o novi carinski uniji. 
 

Notranja trenja 

Naloga vsake opozicije je preverjati odločitve vlade in zlasti v času volitev ponuditi volivcem verodostojno alternativo. Tri leta po tem, ko je vodenje stranke prevzel Jeremy Corbyn, dolgoletni poslanec in zagrizeni socialist, laburistom ne uspeva ne eno ne drugo. Nasprotno, notranja trenja v stranki so tako velika, da ta ni zmožna artikulirati koherentne alternative »trdemu brexitu«, okoli katerega se je, sicer z nemalo težav, po­enotila ministrska ekipa Therese May. Izid torkovega glasovanja v lordski zbornici je ponudil dober vpogled v zmedo v vrstah laburistov in pokazal, kako dileme brexita najbrž ne bi bile drugačne, če bi na naslovu Downing Street 10 namesto premierke bival 68-letni Corbyn. 

Ta je, odkar je na čelu vodje opozicije zamenjal Eda Milibanda, zaslužen za izrazito transformacijo stranke, ki je na parlamentarnih volitvah zadnjič zmagala pred 13 leti, v času, ko jo je vodil nekdanji britanski premier Tony Blair. Večina težav, s katerimi se danes spopadajo laburisti, izvira iz tistega obdobja. Novi laburizem, s katerim je Blair premaknil stranko na sredino, že nekaj časa ni več prevladujoča ideologija britanske levice. Zamenjal jo je Corbynov demokratični socializem. 

V poslanskih klopeh obeh domov parlamenta je kljub temu še vedno mogoče najti nove laburiste, znane po zmernih, predvsem pa proevropskih stališčih. Toda njihovo število vztrajno kopni. Samo letos so odstopili štirje zmerni laburistični poslanci, potem ko so ugotovili, da v stranki ni več prostora zanje. Po mnenju Corbynovih kritikov so bili žrtve skrajno levih elementov, predvsem gibanja Momentum (slov.: zagon), ljudske organizacije, nastale leta 2015, v kateri so združeni največji Corbynovi privrženci. Vpliv Momentuma v laburistični stranki je od Corbynovega vzpona na vodilni položaj drastično narasel in postal primerljiv z vplivom največjega britanskega delavskega sindikata Unite. 
 

Konec corbynomanije?

Laburisti so z Momentumom po poročanju Politica dobili pravo vojsko aktivistov, ki se lahko hitro odzovejo na morebitne volilne izzive. Gibanje je v nekaj letih zraslo v organizacijo z več kot 40.000 člani. Še bolj neverjetna je bila v zadnjih letih rast laburistične stranke, ki je danes s 552.000 člani največja levosredinska stranka v Evropi. 

Vse to seveda ne zmanjša dejstva, da se je stranka s privabljanjem novih podpornikov distancirala od vrste starih. Corbynova leva stališča so nesprejemljiva za mnoge liberalno usmerjene Britance. Kredibilnost voditelja opozicije so v zadnjem času dodatno načeli njegovi odzivi na napad v Salisburyju, za katerega sprva ni hotel nikogar izrecno obtožiti, in na pojav antisemitizma v vrstah laburistične stranke, zaradi katerega so ji obrnile hrbet številne judovske skupnosti. 

Nezmožnost stranke, da učinkovito obračuna z notranjimi ekscesi, je po poročanju Economista Corbynu v zadnjem času precej škodovala. Njegova podoba naenkrat ni več tako bleščeča. Zmerni volivci, ki so glasovali zanj na lanskih parlamentarnih volitvah, bodo dvakrat premislili, preden bodo voditelju znova pogledali skozi prste. V vsakem primeru pa je corbynomanija po mnenju novinarjev britanskega tednika uradno mrtva. 

Tej oceni odgovarja tudi razplet nedavnih lokalnih volitev v Angliji in Walesu, na katerih bi laburisti po napovedih morali pomesti s konservativnimi tekmeci, ki so se v zadnjih tednih ukvarjali z vrsto pretresov, povezanih z brexitom in sramotno obravnavo priseljencev iz karibskih držav, ki je zbudila ogorčenje britanske javnosti in posredno privedla do odstopa notranje ministrice Amber Rudd. Opoziciji na koncu kljub vsemu ni uspelo izkoristiti nasprotnikovega šibkega položaja, saj je imela preveč težav sama s sabo.