Ko šestletni otrok joka in moleduje: Obljubim, da bom pridna, samo reši me od tod

Washington – Po svetu je zakrožil pretresljiv zvočni posnetek jokajočih otrok, ki so jih na mehiško-ameriški meji odvzeli staršem. Politika priseljevanja, za katero še vedno trdno stoji predsednik Donald Trump, je jasna in stroga – ZDA ne bodo postale taborišče za begunce in azilante. Tudi za ceno malih otrok, ki kričijo, prosijo, moledujejo obmejne oblasti, naj jih vrnejo staršem. Kako štiriletnemu malčku razložiti, zakaj so ga ločili od mame, očeta? 

Pretresljivi kriki otrok vladnih uslužbencev niso ganili. Še več, prošnje užaloščenih mladoletnikov so izkoristili za norčevanje: »Očitno imamo tu ves orkester,« se na jok otrok odzove eden od moških na posnetku. »Vse, kar manjka, je le še dirigent.« A predsednik Trump vztraja za vsako ceno. 

Posnetek, na katerem je slišati približno deset jokajočih otrok, starih od štiri do deset let, je neimenovana oseba posnela v prostorih Ameriške carinske in obmejne kontrole. Otroci prihajajo večinoma iz držav Srednje Amerike, nekateri jokajo tako močno, da jih skoraj duši. »Mama!« in »Očka!« vpijejo znova in znova, kakor da bi bili to edini besedi, ki ju poznajo. Nato globok glas uslužbenca, ki se s posmehom in hladnokrvno odzove na jok s pripombo o orkestru.



Pa glas vznemirjene, a odločne šestletne deklice iz Salvadorja, ki venomer ponavlja, naj kdo pokliče njeno teto. Le en klic, en sam klic, roti mala punčka vsakega, ki jo je pripravljen poslušati. Pravi, da si je pridno zapomnila tetino telefonsko številko in v nekem trenutku jo tekoče zdrdra predstavniku konzulata in doda: »Moja mami je rekla, da bom lahko šla k teti in da me bo potem prišla iskat k njej, kakor hitro bo mogoče.«

Predsednika Trumpa prošnje ne ganejo.

Od aprila ločili že 2300 otrok in staršev

Avdioposnetek, ki ga je pridobila ProPublica, daje trpljenju otrok povsem nov (realni) vidik. Dokler so bili ti otroci zaprti nekje bogu za hrbtom, se (skoraj) nihče ni zganil, posnetek pa je poskrbel za srh in zgražanje tako rekoč celotnega sveta. Moledovanje otrok, od letošnjega aprila so jih od staršev ločili več kot 2300, pač nikogar ne pustijo hladnokrvnega – razen Donalda Trumpa.

Oglašati so se začela tudi podjetja. Microsoft je položaj obsodil in pozval Trumpovo vlado, naj spremeni politiko, kongres pa naj sprejme ustrezno zakonodajo, da se to več ne bo dogajalo. Republikanski senator iz Teksasa Ted Cruz je napovedal predlog zakona, ki bo preprečil ločevanje družin, in sporočil, da so vsi Američani upravičeno zgroženi nad tem, kar vidijo. Med drugim gre za podobe, kako vlečejo otroke stran od mater in očetov. »To se mora takoj prenehati,« je dejal Cruz, sicer doslej trden Trumpov zaveznik v senatu.

»Ničelna toleranca pomeni ničelno človečnost,« so glasni kritiki, namigujoč na Trumpovo predvolilno obljubo o ničelni toleranci do nezakonitih priseljencev. Oglasila se je nekdanja prva dama ZDA Laura Bush, ki je početje opisala kot kruto in nemoralno ter fotografije odvzetih otrok primerjala s posnetki taborišč, v katera so Američani med drugo svetovno vojno zapirali sodržavljane japonskega rodu. Ameriška organizacija pediatrov je opozorila, da bi lahko otrokom takšni pretresi povzročili nepopravljivo škodo. 



A predsednikova administracija kljub temu vztraja pri svoji odločitvi. Ameriška ministrica za domovinsko varnost Kirstjen Nielsen je v ponedeljek zavrnila kritike vladne politike odvzemanja otrok azilantom in zatrdila, da vlada le uveljavlja zakonodajo. Vlado predsednika ZDA Donalda Trumpa kritizirajo tako doma kot v tujini, med njimi je celo njegova soproga Melania Trump.

Trump je na kritike v ponedeljek odgovoril tako kot ponavadi, kljubovalno, in zagotovil, da se bo politika nadaljevala, ker dokler je on na oblasti, ne bo dovolil, da bi ZDA postale taborišče za begunce in azilante. Obenem še naprej vztraja, da so za njegovo politiko krivi demokrati, čeprav imajo v kongresu večino njegovi republikanci, noben zakon pa zveznim agentom ne nalaga, da staršem odvzemajo otroke.

V zadnjih dneh so obmejne oblasti nekaterim posameznikom dovolile ogled zasilnih skladišč in šotorov, v katerih so nastanjeni otroci, z namenom, da omilijo kritike in dokažejo, kako »lepo« ravnajo z malčki. A snemanje je strogo prepovedano, prav tako se zaprti otroci ne smejo pogovarjati z novinarji. 

»Obljubim, da bom pridna. Samo reši me od tod«

Potem je prišel posnetek ProPublice in kruto zarezal v tišino. Oseba, ki ga je prejšnji teden posnela v enem od nastanitvenih centrov ob meji, noče biti imenovana. Dokazni material Trumpove emigracijske politike je izročila Jennifer Harbury, znani odvetnici in borki za človekove pravice, ki že več kot štiri desetletja živi in dela v dolini Rio Grande na jugu Teksasa ob meji z Mehiko. Poslala ga je ekipi ProPublice in ob tem povedala, da je bila njena stranka izjemno pretresena, ko je slišala jok otrok.

Malčki so stari od štiri do deset let, od takrat, ko so jih ločili od staršev, pa ni minil niti dan, zato je njihova stiska še povsem sveža. Nekateri vladni predstavniki so jih poskušali potolažiti s prigrizki in igračami, a otroci so ostali neutolažljivi.

Med vsemi še posebno izstopa že omenjena šestletnica Alison Jimena Valencia Madrid, ki ponavlja telefonsko številko. Na koncu avdioposnetka se eden od uslužbencev (celo) ponudi, da bo poklical teto. To na drugi strani stori (tudi) ProPublica. 



»To je bil eden najtežjih trenutkov v mojem življenju,« je pretresena teta. »Predstavljajte si, da vas pokliče vaša šestletna nečakinja. Jokala in rotila me je, naj jo pridem iskat. Obljubila je, da bo pridna, samo da jo rešim od tam. 'Sama sem,' je jokala deklica v telefonsko slušalko.« A Trumpa (niti) to ni ganilo. 

Klic je bil še toliko bolj boleč, ker teta ni mogla storiti prav ničesar, da bi pomagala deklici. Tudi sama s hčerko išče azil v ZDA – v državo sta pribežali pred dvema letoma zaradi enega samega razloga in po isti poti kot sestra in nečakinja. Da bi si rešili življenje in zaživeli normalno življenje, vredno človeka.

Družina prihaja iz malega salvadorskega kraja Armenia, prepredenega s kriminalom, kakšno uro vožnje severozahodno od glavnega mesta San Salvador. Vsakdanjik tamkajšnjih prebivalcev je krut: »Povsod so zločinske tolpe. Na avtobusih. V bankah in šolah. Nasilneži so pomešani med policiste. Normalni ljudje se nikjer več ne počutijo varne,« opiše enega najpomembnejših vzrokov za iskanje boljšega jutri v ZDA.

Bodo mamo v Salvador deportirali brez hčerke? Kaj bo z otrokom?

Njena sestra in nečakinja sta se za prebeg čez mejo odločili pred kakšnim mesecem dni. Tihotapcu sta plačali 7000 ameriških dolarjev (dobrih 6000 evrov), da ju je prek Gvatemale in Mehike vtihotapil v ZDA. Zdaj je vsega konec. Mamo so ločili od Alison, denar je izgubljen. Teta je v vedno večjih skrbeh, saj je ogrožen tudi njen status – čaka na azil. Ta lahko pride, lahko pa tudi ne.

Uspelo ji je govoriti s sestro, ki so jo prepeljali v emigracijski nastanitveni center blizu kraja Port Isabel v Teksasu. V stiku je tudi z malo Alison, s katero sta se nekajkrat slišali po telefonu. A deklici z mamo po drugi strani ne dovolijo govoriti. Donaldu Trumpu in članom njegove administracije trpljenje žrtev zločinskih tolp pač ne pride do živega. 

Šestletno Alison so iz nastanitvenega obmejnega objekta preselili v zavetišče, kjer ima celo svojo posteljo. A opozorili so jo, da bi lahko njeno mamo, 29-letno Cindy Madrid, v Salvador deportirali brez malčice. »Vem, da ni ameriška državljanka,« je dejala teta o svoji nečakinji. »A je človeško bitje. Otrok je. Kako lahko tako delajo z njo?«

Donalda Trumpa takšna (retorična) vprašanja ne ganejo. 

Zveza prijateljev mladine ostro obsodila Trumpova nečloveška dejanja

So se pa na dogajanje odzvali na Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS), ki je pozvala slovenski politični vrh, naj v imenu Slovenije obsodi ločevanje otrok migrantov od njihovih staršev v ZDA ter pozove Donalda Trumpa, naj s takšnim nečloveškim ravnanjem nemudoma preneha.

»Če si politiki držav pošiljajo čestitke ob izvolitvi, če si izrekajo sožalja ob tragičnih dogodkih v državah, pričakujemo, da se bodo medsebojno opozarjali tudi na nečloveško ravnanje,« je ZPMS zapisal v pozivu predsedniku republike Borutu Pahorju, premierju Miru Cerarju in predsedniku državnega zbora Milanu Brglezu.

Ob tem je ZPMS spomnil, da Slovenija po nekaterih mednarodnih raziskavah velja za državo, v kateri je najlepše biti otrok. »Prav zato in toliko bolj je naša dolžnost in odgovornost, da poskušamo preprečiti nehumano ravnanje z otroki v drugih državah in da po svojih močeh pripomoremo k boljšemu življenju vseh otrok sveta,« so še zapisali v sporočilu za javnost.