Kje je doma evroskepticizem

V Evropski uniji je malo pozitivnih ali nevtralnih zgodb, prevladujejo kritični glasovi. Zadnje čase je v ospredju evroskeptična rimska vlada, toda evroskepticizem je povsod, poudarjeno evroskeptična je peterica članic: Italija, Madžarska, Poljska, Avstrija in Nizozemska.

Evropsko javno mnenje vse bolj prevprašuje ravni integracije, bruseljske institucije bremeni kriza legitimnosti, politika – venomer odvisna od podpore javnosti – pa je čedalje bolj pod pritiskom evroskeptičnih strank.

Evroskeptične stranke niso prevladujoče več samo na evropskem vzhodu, temveč tudi v več zahodnih članicah. Italija je dobila evroskeptično vladno garnituro, ki si priseljensko politiko predstavlja drugače, deloma tudi evrsko območje. Avstrija oziroma njena desnosredinska vlada se zavzema za omejitev prostega pretoka ljudi v EU. Zanimiv primer je Nizozemska, politično-filozofsko je bila vedno blizu Veliki Britaniji, po brexitu bi nemara rada prevzela vlogo Otoka in ima nemalo drugačne ideje o evropski prihodnosti od Francije in Nemčije. Ob Madžarski in Poljski so naštete najbolj izpostavljena peterica evroskeptičnih držav članic Unije.
 

Italija

Nekateri so tudi strnili vrste, prvak skrajno desne Lige Matteo Salvini, ki je v novi vladi premiera Giuseppeja Conteja zasedel položaj notranjega ministra in zaostril priseljensko politiko, govori o novi osi: »Pogovarjal sem se z nemškim ministrom Horstom Seehoferjem in lahko rečem, da se morda rojeva nova italijansko-nemška os, utemeljena na besedi red oziroma branjenju zunanje meje«, je pretekli teden izjavil v intervjuju za enega od italijanskih dnevnikov.

Italija se je iz proevropske spremenila v evroskeptično članico, čeprav večina Italijanov še vedno verjame v EU in evro, kažejo javnomnenjske ankete. Levosredinska Demokratska stranka je marca doživela hud poraz, vlado je oblikovala raznotera koalicija Gibanja 5 zvezd in Lige, pri čemer obstaja razlika v evroskepticizmu njunih volivcev: Unijo recimo podpira 53 odstotkov volivcev petih zvezd in samo 39 odstotkov volivcev Lige.
 

Avstrija

Smer je opazno obrnila tudi Avstrija, z novim kanclerjem Sebastianom Kurzem se je usmerila zelo desno, pa čeprav načeloma pripada »proevropski« vladi. Mladi voditelj razlaga, da Evropski uniji primanjkuje »fokus«, v okviru vodenja predsedovanja EU – Avstrija ga prevzema s prvim julijem – napoveduje premik od prerazporejanja priseljencev k preprečevanju njihovih prihodov.

Spremembe, za katere si prizadeva uradni Dunaj v novi politični konstelaciji s skrajno desnico svobodnjaka Heinza-Christiana Stracheja, so radikalne in načenjajo ključne svoboščine Evropske unije. Avstrijski podkancler bi omejil svobodno izbiro kraja bivanja in prosti pretok ljudi, ki veljata na skupnem evropskem trgu in v EU, brez njiju je Unija nepredstavljiva. Ozračje strahu pred priseljenci in begunci ter razprave o varovanju meja ustvarjajo prostor tudi za takšna omejevanja, obenem Avstrija omejuje socialno pomoč beguncem in njihovim družinam, krči tudi otroške dodatke.
 

Nizozemska

Nizozemska, sicer ustanovna članica Nata in EU, je bila vedno precej samosvoja, po svoji politični filozofiji in ekonomsko je blizu Veliki Britaniji. Treba se je spomniti, že leta 2005 je z referendumom zavrnila evropsko ustavno pogodbo in s tem ustavila proces integracije, leta 2016 je prav tako na referendumu zavrnila pridružitveni sporazum Evropske unije z Ukrajino.

Zadnje čase poudarja svojo suverenost, čeprav predvsem v skrbi za prerazdeljevanje bogastva z evropskega severa na jug, a njen evroskepticizem in odnos do migrantov sta očitna. Spomladi je osmerica severnoevropskih držav z Nizozemsko na čelu nedvoumno opozorila Francijo in Nemčijo, naj ne vztrajata z radikalno reformo evrskega območja, integracijo in komunitarnostjo. Skupina meni, da je treba reforme posvetiti le najnujnejšemu, enotna fronta sedemindvajseterice se kruši, članice ne podpirajo drastičnih sprememb. Hkrati opažamo, da se nizozemski evroskepticizem ne konča pri populizmu Geerta Wildersa, tu je še vodilni evropskeptični politik Thierry Baudet, ki je – podobnih let kot Sebastian Kurz v Avstriji in Luigi Di Maio v Italiji – na nedavnih lokalnih volitvah dobil pet odstotkov.
 

Vzhod

Največji evroskeptični izziv predstavljata Poljska in Madžarska. Aprila je premier Viktor Orbán na parlamentarnih volitvah spet zlahka zmagal, analitiki razlagajo volilni izid med drugim s fenomenom obsežnega, zaostalega madžarskega podeželja oziroma razlik med podeželjem in mesti. Voditelj je ostro napadal Evropo, govoril je, da »Bruselj ne brani Evrope in ne ustavlja priseljevanja ... Smo edina članica Evropske unije, ki je vprašala volivce, ali hočejo množično priseljevanje ali ne.« Madžarska pripoveduje, da hoče Evropska vlada z valom priseljevanja spodkopati njeno suverenost.

Pomemben paradoks je, da Madžarska dobiva ob Bruslja vsote denarja, je velika porabnica evropskih strukturnih skladov, hkrati Madžari množično podpirajo članstvo v Evropski uniji. Ne gre torej za grožnjo EU, podobno brexitu leta 2016. Orbán noče odhoda iz Evropske unije, znotraj EU uprizarja svojo suverenistično vojno proti Evropi.

Poljska je pod večjim pritiskom Evropske unije, desnosredinska vlada stranke Pravo in pravica je s kontroverznimi spremembami v pravosodju potisnila državo na periferijo EU, komisija je prvič sprožila sedmi člen. Vprašanje ostaja, kako daleč lahko oziroma je voljna iti Evropa.