V nadaljevanju preberite:

Kitajski cikel je v številnih pogledih pomenil vrhunec obdobja globalizacije: Peking je lahko dostopal do odprtih trgov in svoje gospodarstvo preskrboval z železovo rudo iz Brazilije, bakrom iz Demokratične republike Kongo in nafto iz Savdske Arabije. Povpraševanje v naslednjem ciklu pa je geografsko bolj razpršeno, saj se več deset držav poteguje za surovine za gradnjo lastne infrastrukture za obnovljive vire energije in električno energijo.

Ta dinamika pomeni, da bo konkurenca za omejene vire imela precej večjo vlogo. Zahodne države se že trudijo, da bi zunaj kitajskega nadzora vzpostavile lastne dobavne verige za ključne materiale, kot so kobalt, litij in baker.

V obdobju Bidnove vlade je ameriška vlada začela posegati v nekatere rudarske posle v Afriki, da bi nadzor nad ključnimi surovinami prenesla na podjetja iz ZDA. Politične napetosti v zvezi z novim razcvetom na tem področju bi se v novem mandatu Donalda Trumpa lahko še zaostrile. »Največji izziv v prihodnosti bo geopolitika,« pravi Li iz družbe CMOC. »Svet je vse bolj razdeljen. To je temeljni problem.«