V nadaljevanju preberite:

Kitajska že desetletja uporablja tuji kapital. Zahodna podjetja so bila spodbujena k izmenjavi tehnologij v zameno za dostop do njenega ogromnega trga, kar je pomagalo ustvariti kitajske konkurente, ki so bili pogosto boljši in vse cenejši.

Ti povzpetniki so začeli izvažati blago na zahod. Šoku, ki je sledil, se pogosto pripisuje krivdo za pretrese in obup v osrčju Amerike. A zdaj je Kitajska tista, ki bi jo moralo skrbeti – njeni proizvajalci namreč zapuščajo državo.

Do junija lani so kitajska podjetja v nefinančna sredstva v tujini vložila rekordnih 177 milijard dolarjev. Več kot štiri petine tega zneska naj bi bilo vloženih v popolnoma nove (tako imenovane greenfield) projekte, pri katerih se podjetja ne kupujejo, ampak ustvarjajo (gradnja, nabava opreme ...), in to večinoma na razvijajočih se trgih.

Skupni obseg teh vlaganj je enak enemu odstotku kitajskega BDP, kar je približno toliko, kot so japonski konglomerati sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja vsako leto porabili za selitev svoje nizkocenovne proizvodnje v tujino. Val neposrednih tujih naložb (FDI) je preoblikoval svetovno proizvodnjo in pomagal državam Jugovzhodne Azije, da so se povzpele po vrednostni verigi.