V nadaljevanju preberite:

Srečno novo leto lesene kače! Modrost se nam je priplazila do praga in moramo ji odpreti vrata. Kača je dobro bitje. In veste, kaj pravijo Kitajci, da bi se zgodilo s svetom, če bi bila Adam in Eva njihovega rodu? Zavrgla bi jabolko, pojedla kačo in ostala v rajskem vrtu.

»Tradicija je iluzija trajnosti.« Morda bi se celo strinjala s to trditvijo Woodyja Allena, če ne bi bil najpomembnejši dogodek tega tedna prihod kitajskega tradicionalnega novega leta, ki me je spomnil na to, da tradicija sama po sebi nujno ne ustvari civilizacije, da pa civilizacija ne more nastati, še zlasti pa ne more obstajati brez tradicije.

»Povabili smo nekaj prijateljev, pripravili novoletne specialitete, skupaj pripravljali jiao-zi (cmoke, polnjene z mesom in zelenjavo) in dočakali leto kače,« mi je napisal kolega s fakultete Wu Xiaoming, ki že desetletja živi na Novi Zelandiji. Čeprav nima več kitajskega državljanstva, se ni odrekel niti najmanjšemu delčku tradicije. Ko Kitajec emigrira, gre skupaj z njim kovček, v katerem je zapakirana identiteta.

Kuhalnik za riž, knjige, podedovane od očeta, predvsem pa – trajnost kitajskega bistva oziroma kitajske identitete, ki po zatrtju civilizacije te nacije v prejšnjem stoletju in oživitvi osrednjega cesarstva v tem stoletju morda vijuga kot kača in dejansko menja kožo vsakič, ko se v zgodovinskem laboratoriju izvede še en poskus revolucionarnih razsežnosti, kljub temu pa še vedno obstaja. Morda je tudi identiteta zgolj iluzija različnosti ali samoslepilo o lastni posebnosti. A ko se ta tesno objame s tradicijo, postane njuna zveza kultivirana moč.