
Neomejen dostop | že od 14,99€
In kaj je s Kirkenesom? Zdi se, da je zdaj, in to veliko bolj kot pred petimi leti, vodstvu v Oslu jasno, kako pomembno je sodelovanje z azijsko silo, prav tako pa se zdaj veliko bolj kot pred petimi leti vidi, kakšno je varnostno tveganje zaradi kitajske prisotnosti v strateško pomembnih pristaniščih. Kirkenes si po eni strani želi naložbe, saj je, odkar se je začela vojna v Ukrajini, s tem pa tudi sankcije proti Rusiji, izgubil velik del zaslužka, ki ga je prej ustvarjal s popravili ruskih ribiških ladij ali obmejno trgovino. Po drugi strani pa si želi novi župan Kirkenesa Magnus Mæland, član Konservativne stranke, ugotoviti, kaj pravzaprav hoče vlada v Oslu – odriniti ali pritegniti Kitajsko? In zakaj je premier sploh odpotoval na uradni obisk v Peking, če je to država, ki ogroža norveško varnost?
Vse skupaj se v resnici vrti okoli ključnega vprašanja, kaj si Kitajska želi od Norveške in njenih pristanišč ter kakšne so njene ambicije na Arktiki. In po vsem tem, ali – kot se tega mnogi v Oslu bojijo – v resnici obstaja nevarnost kitajsko-ruske zveze, spletene okoli severnega tečaja?
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji